Upočasnim se, opazim, zaznam, čutim. Znova in znova delam majhne spremembe, bližje sebi. Je pot samoraziskovanja.

Kar v Blogih pišem je moja zgodba. Je moje videnje resnice sebe, drugih, sveta.
Skozi življenje sem spoznala, da vse kar doživljam je odziv moje preteklosti, ki je pogojena s prepričanji (vzorci). Sprememba enega mi je odprla vrata v širino razumevanja sebe.
Vsa doživljanja so relativna. V različnih obdobjih življenja dojemam iste situacije na popolnoma drugačen način. Nekaj, kar sem pred 5 leti dojemala kot resnico, dojamem danes popolnoma drugače. To je rast.
Razlika od preteklosti do danes je ta, da se tega zdaj ZAVEM.

Osebna rast:
– živela sem brez kakršnega koli zavedanja, da imam moč vplivati na dogodke svojega življenja
– nato sem se začela zavedati sebe in mislila, da vse vem
– kasneje sem spoznala, da vem zelo malo
Ni pomembno koliko vem (pa tu ne mislim, na naučeno znanje), pomembno je, da sem radovedna v raziskovanju novega, ki se nikoli ne konča.
Življenje je proces, ki se odvija postopoma, počasi. Vse ob svojem času. Vsa obdobja, faze so potrebne, da se ponovno spomnimo kdo v resnici smo. To je pot evolucije. Iz neznanja v spoznanje.

Velikokrat slišim stavek: Potrebno je živeti sebe.
Ta stavek bom na svoj način razložila skozi lastno zgodbo življenja.
Vsak trenutek ŽIVIM SEBE, vprašanje je samo ali to zaznam in prepoznam ali je to resnično zame prava pot. Kako vem, da je prava? Takrat ni nobenega dvoma. Jasno vem, da je tako prav (notranji mir). To ne pomeni, da bo lahka, pomeni, da sem pripravljena se soočati z vsem, kar na pot pride.
Kaj pa če dvomim? Včasih zaznam, da sem na nekem področju življenja izgubljena, dvomim. Vem, da to ni prava pot zame.
V tem primeru se tega zavem, si priznam, sem iskrena do sebe, se ne krivim in kaznujem, ter počasi dan za dnem po svojih najboljših močeh delam majhne korake. Tako, da delujem drugače, kot sem vajena (vzorec). Potrpežljivo zaupam, da bo prišel čas, ko se bo razjasnilo. In bo se.

Krasno orodje, ki nam vsak trenutek sporoča ali smo na pravi poti je naše telo, ki je povezano z našim notranjim svetom (umom in čustvi). Dokler ne pridemo tako visoko po lestvici evolucije, ko spoznano, da mi nismo to telo (misli, čustva). A o tem ne bom pisala, ker nisem še tam.

Moje telo mi je sporočalo. Nisem ga poslušala. Zakaj? Ker je bilo razdvojeno. Um je govoril nekaj, telo nekaj. Nista bila usklajena. Um se je upiral čutenju in zaznavanju telesa.

V srednji šoli sem začela odklanjati določeno hrano. Meso, določena druga živila,…Nič napačnega, če nebi to izhajalo iz mojih notranjih strahov. Odvisnosti so samo posledice nezadovoljstva s samim seboj. In lahko se zgodi, če se v času zdravljenja ne soočamo z vzroki (vzorci), ki so nas pripeljali do te “bolezni”, namesto ene odvisnosti preidemo v drugo. Ni rečeno ravno odvisnosti, lahko so razne prepovedi, ki notranjo bolečino samo še večajo.

Vsakič, ko se je um oglasil: ne Maja to ne smeš pojesti, sem se kaznovala. Nisem bila anoreksična a hodila sem po tankem robu. Iz mene so vsakič privreli občutki krivde, nezadovoljstva, laganja sami sebe.
Ko sem pojedla nekaj, kaj je bilo izven spiska (ki sem si ga sama napisala) kaj lahko pojem sem se počutila slabo. Borba uma: želja in odrekanje. In nato na koncu kazen. To je postala moja navada.
Kasneje, ko sem živela Odklopljena od sistema (beri prejšnji blog) sem imela krasno priložnost ta moj način prehranjevanja legalizirati. Živela sem povezana z naravo, v družbi ljudi, ki nam je bil veganski, presni način prehranjevanja nekaj običajnega. Tako je bil moj način prehranjevanja nekaj normalnega (čeprav sem morda kdaj tudi istopala). Prešla sem na 80% presnojedstvo.
Preveč surove, divje- presne hrane mi je povzročalo vsakodnevna napenjanja. Navadila sem se živeti z napihnjenim trebuhom. Telo mi je sporočalo, da nekaj ni ok!  A um je bil glasnejši, zato sem telo utišala.
Velikokrat slišim stavek: Jej tisto, kar ti paše.
Ampak komu paše. Umu ali telesu. Moralo bi obema, to je tisto pravo.
Tak način prehranjevanja ni bil primeren za moje telo, konstrukcijo. Nisem imela znanja in telesu naredila škodo. Zdaj, ko znanje pridobivam vem, da nobena skrajnost ni najboljša odločitev. Zelo različni smo si. Nekomu bi moj način morda odgovarjal a meni ni.

Jesti, kar umu paše in poslušati, opazovati telo kako se odziva. Odziv naj bo: dobro počutje, sreča, zdravje, notranje zadovoljstvo…To je prava kombinacija.

Imela sem leta dvoboj med umom in telesom. Vsak je govoril svojo zgodbo.
Ko sem pred leti spremenila način življenja, sem vstopila na tako imenovano duhovno pot, ki pa je prinesla tudi veliko pasti. Ena od teh je bilo zmotno prepričanje, da lahko živim že skoraj od sonca. Malo pretiravam…In če nimaš razvite trdne samopodobe, kar jaz nisem imela, zlahka padeš pod vpliv teh besed.
Našla sem svoje zatočišče, ki mi je omogočalo, da še naprej živim svoja prepričanja. Imela sem izgovor. Izgovor, ki je bil odobren s strani duhovnosti. To je bilo moje neznanje.

Spominjam se dneva, ko mi je zadišala riba. Morska hrana je bila del mojega otroštva. Sveže ulovljene ribe in druge morske dobrote.
S fantom sva odšla v restavracijo in naročila sem si ribo. O kako mi je prijala. Takrat mi je postalo jasno, da sem se leta upirala hrani (sebi), se nisem poslušala. Počasi sem to spremenila. Upor se je spremenil v sprejemanje.

Danes po svojih najboljših močeh poslušam svoje telo. Poslušam svoje črevesje :), ki je postalo zaradi takega načina prehranjevanja (v kombinaciji negativnih mislih in čustev) občutljivo. Veliko živil je bolje, da ne uživam, kar me sicer ne moti saj sem glede hrane velik ˝asket˝. Hrana ni visoko na lestvici mojih prioritet. Če ne upoštevam pravilne kombinacije živil, redne ure hranjenja… mi telo takoj sporoči. Raziskujem kaj je najbolje zame.

Ko sem začela zavestno opazovati svoje telo, ga čutiti sem spoznala in spoznavam veliko o sebi. Predvsem sem morala postati iskrena do sebe. Lahko se pretvarjam, a slej ko prej pride vse na dan.
In bolj mu prisluhnem (telesu), sem nežna z njim, bolj se mehčam. Popuščam zavoro, ki sem jo tako močno povlekla navzgor.
Upočasnitev, mehkoba, prepuščanje, sproščenost je zame ključnega pomena. Verjamem, da je to izziv današnjega sveta.
Šele, ko sem se z iskrenostjo obrnila vase ter upočasnila, sem začela bolje zaznavati, čutiti svoje telo, misli in čustva. Troje, ki sem med seboj prepleta.
Vsak trenutek mi moji občutki sporočajo. In v vsakem tem trenutku imam možnost izbire: se odločiti za bolečino ali za srečo. Tako spoznavam sebe, svoje potrebe in se učim delovati v skladu z njimi. ŽIVIM SEBE.

Ko sem se začela opazovati (čuječa prisotnost), sem videla napetosti določenih delov telesa. Dvigovanje ramen (krčenje mišic), stiskanje čeljusti…Napetost telesa je odsev napetosti do nas samih (koliko smo trdni, zasidrani v lastnih prepričanjih, nadzorujemo življenje, kritiziramo…).
Vsakič, ko sem zaznala napetost v ramenih, sem jih sprostila. To je igra med napetostjo in sproščenostjo. A ker sem jo sprejela kot prijeten izziv, so se začele dogajati spremembe. Počasi je vzorec izgubil moč in zamenjal ga je novi, prijetnejši zame. Prišel je trenutek, ko sem se, kot že neštetokrat, ponovno spomnila svojega stanja telesa. Pozornost sem preusmerila vanj. V kakšnem stanju so moja ramena? Zategnjena ali sproščena?
In prišel je dan, ko so bila sproščena. Juhhhhhuuuuu. Velik korak bližje sebi. Tako malo ampak tako velikoooo 🙂 Dokazala sem si, da je možno, da zmorem.

ŽIVETI SEBE potuje skozi proces: RAZISKOVANJA, OPAZOVANJA, ČUTENJA, DELOVANJA.
Oprtega uma, potrpežljivo korakajmo naprej zavedajoč se vzponov in padcev, ki so del življenja, osebne rasti.

Vredno vsakega trenutka.

Se nadaljuje…