VEDA O JOGI

dih
Joga je celostni pogled na življenje, ki stremi k uravnoteženemu in zdravemu življenju.

VEDA O JOGI 

“Kaj novega ti je še zmeraj treba doseči?

Ljubezen,

 zakaj doslej smo dosegli samo sovraštvo in to, da ustrezamo samemu sebi;

Spoznanje,

zakaj doslej si dosegli le zmoto, dojemanje in pojmovanje;

Blaženost,

zakaj doslej smo dosegli samo uživanje in bolečino ter topo brezčutnost;

Moč,

zakaj doslej smo dosegli samo slabost in napor ter poraženo zmago;

Življenje,

zakaj doslej  smo dosegli le, da se rojevamo, rastemo in umiramo;

Edinost, 

zakaj doslej smo dosegli le vojno in medsebojno povezovanje.

Z eno besedo, božanstvo; samega sebe predelati po božanski podobi.”

AUROBINDO GHOSE

 

Modrost joge izvira iz družbenega in duhovnega ozadja stare Vedske Indije. Vedske jogijske tehnike so bile zavite v skrivnost “posvečenih” in jih niso nikdar zapisovali ali predstavili javnosti. Po ustnem izročilu so prehajale od učitelja na učenca. Na ta način je bilo mogoče jasno razumeti njihov pomen in cilj. Prve knjige, ki so se nanašale na jogo, so bile starodavne Tantre in pozneje Vede, ki so bile napisane nekako v času, ko je cvetela kultura Doline Inda. Čeprav ne podajajo izrecnih praks, simbolično namigujejo na jogo. Dejansko so stihe iz Ved poslušali modreci, vidci, v stanju globoke meditacije. Skozi stoletja pr. n. št. se je tradicionalna družbena in verska hiearhija indijskega potkontinenta spremenila. Vzorec starega družbenega sistema so čedalje pogosteje načenjali neodvisni misleci in iskalci.
To je bilo v času šestega, petega in četrtega stoletja pr. n. št. , čas spraševanja, duhovnega iskanja izven utemeljenih verskih hiarhij, v nepokorni tradiciji, ki jo učenjaki danes imenujejo Šramanski tok. Šramana dobesedno pomeni “tisti, ki teži”. Indijski šramane so bili praktični misleci razočarani z ritualnimi obredi vedske religije. Odvrgli so kompleksno svečeniško hiarhijo, obrede in tedanjo družbeno ureditev. Uprli so se “mrtvi religiji in nefunkcionalni družbi”. Težili so k stanju “živega osvobajanja” ali k ” duši, ki je budna v tem življenju”. Obračali so se na učitelje življenja, ki so uporno trdili, da se realizacija resničnega jastva ne dosega z zunanjim verskim obredom, marveč z neposrednim doslednim notranjem raziskovanjem telesa in uma. V ospredju so bili učitelji, ki so potencirali moč neodvisnosti, samoopazovanja in samorazvoja. To je bilo obdobje nekaterih največjih učiteljev Vzhoda, vključno z Siddhartho Gautamo, Buddho (563.-483. l.pr. Kr.) in Mahaviro (599.-527.l. pr. Kr.).
Ti iskalci so zavrgli doktrino in dogme in niso bili preveč nagnjeni kodeficirati svojih zamisli in praks. Zaradi tega so njihovi rezultati osebnih raziskovanj v veliki meri ostali nezabeleženi. Njihov rastoči sklad modrosti se je v glavnem prenašal z ustno predajo. V prvih stadijih so bila eksperementiranja iskalcev v veliki meri šamanistična , ki so se nanašala na razvijanje nadnaravnih mentalnih, telesnih in duhovnih potencijalov, ki jih najdemo v mnogih kulturah. Skozi stoletja in z prizadevanjem tisočerih visoko motiviranih iskalcev pa je dosežen postopen napredek v odkritju zanesljive poti proti popolnomu potencialu človeškega bitja, spoznanju svoje resnične narave in notranje Biti. Rojena je neformalna tradicija, ki je najboljše moči šamanizma kombinirala z določenimi izjemno naprednimi psihološkimi odkritji. Nastala je serija zanesljivih načel in praks. Ta tradicija je v določenem obdobju postala poznana kot JOGA, ki v zapisih Upanišad začenja zavzemati bolj opredeljeno obliko. Ti spisi skupaj oblikujejo Vedanto, vrhunec Ved. Indijska tradicija je zahtevala, da so bili izvirni teksti napisani v sanskrtu. V nekaterih primerih so svoje pisanje zavili v simbolizem, tako da so ga lahko razumeli samo tisti, ki so bili pripravljeni in sposobni za učenje. Dobeseden pomen besede joga je “dati v jarem” ali “združiti”, njeni praktikanti pa so poznani kot “jogiji”.

Temeljna odkritja mnogih stoletij eksperementiranja pa povzema modrec Patanjdžali. Dvatisoč let stare Patanjdžalijeve SUTRE O JOGI razkrivajo PRVI, nepoenoten in obsežen sistem joge. Pogosto imenovan osmerna (asthanga) pot, ki se sestoji iz:

 jame (samo-omejevanja z zunanjo disciplino in etiko, odnos do družbe),

–  nijame (samo-opazovanja z notranjo disciplino, odnos do sebe),

–  asane (položaji, nepremičnost telesa, stabilnost, sproščenost, budnost),

–  pranajame (reguliranje energije s prakso dihanja),

–  pratjahare (ločitve zavesti od zunanjega okolja),

–  dharane (koncentracije in sposobnosti usmerjanja uma na določen objekt),

–  dhyane (meditacije, sposobnosti obdržanja pozornosti na določen objekt)

–  samadhija (istovetenja s čisto zavestjo, enost z objektom našega proučevanja).

Videnja in prakse, ki jih modrec Patanjdžali opisuje v JOGA SUTRAH zajemajo duh mnogih stoletij prakse in raziskovanja joge. Sodobni učenjaki so ta videnja in prakse poimenovali Klasična joga, v sklopu tradicije pa se najpogosteje imenujejo RADŽA JOGA. Radža joga “Kraljevska joga”, “Patanjdžali joga”, “Vzvišena pot” ali “Plemenita pot”.

Modrostna tradicija imenovana radža joga se pojavi mnogo stoletij pred razvojem položajev in dihalnih vaj, ki jih poznamo danes, imenovanih HATHA JOGA. Sredi štirinajstega stoletja je Swami Swatmarama v sanskrtu napisal knjigo HATHA JOGA PRADIPIKA ali “Razlaga joge”. Predstavlja sistematično urejeno zbirko že obstoječih tekstov o hatha jogi prvič napisano v sanskrtu v devetem stoletju, s strani modreca Gorakshe. Swatmarama je zmanjšal poudarek na jami in nijami iz hathe joge in tako odstranil veliko oviro, ki so jo doživljali mnogi začetniki. V Hatha jogi Pradipiki začenja Swatmarama s telesom in šele pozneje, ko postane um stabilnejši in bolj uravnovešen, uvaja samo-kontrolo in samo-disciplino. Vsa najpomembnejša dela o hatha jogi, poleg HATHA JOGA PRADIPIKE in kasneje GHERANDA SAMHITE se nanašajo na Patanjdžalijeve JOGA SUTRE. Večina največjih adeptov hatha joge je poučevala, da je položaje in vaje dihanja potrebno izvajati v okvirju ciljev in konteksta širše modrostne tradicije RADŽA JOGE.

Torej HATHA JOGA ni le fizična joga. Beseda hatha je sestavljena iz dveh besed, “ha” in “tha”, ter predstavljata dve različni sili v telesu, solarno ali življenjsko silo in lunarno ali mentalno silo. Ravnovesje med tema dvema silama je namen hatha joge. Solarna energija je povezana z aktivnostmi simpatičnega in živčnega sistema, lunarna energija pa je povezana z aktivnostmi parasimpatičnega živčnega sistema. Ta dva pretoka nadzirata vitalnost, energijo in zdravje telesa, uma, čustev in duha. Namen hatha joge je harmoniziranje teh dveh sil za pridobitev ne le fizičnega, temveč tudi psihološkega, mentalnega, čustvenega in duhovnega zdravja.

Hatha joga je sestavljena iz petih komponent:

1. komponenta: Hatha joga se začne s šatkarmo, ki je specifična praksa, katere namen je prečistiti in razstrupiti telo in notranje sisteme. Z razstrupitvijo telesa, notranjih sistemov se regulira in odpravlja neravnovesja, ki so se pojavila v telesu zaradi nerednega življenjskega sloga, nerednih navad in napačnega načina prehranjevanja itd.

2.komponenta: Hatha joga je sestavljena iz asan ali telesnih položajev, ki pomagajo, da se izboljšajo različne zdravstvene težave, nastale zaradi neravnovesja v življenjskem slogu. Pravilne kombinacije asan glede na starost, telesni tip in telesno moč so se pokazale za zelo učinkovite. Izbira prave kombinacije asan lahko zelo učinkovito odpravljajo in zdravijo različne zdravstvene težave.

3.komponenta: Pranajame ali dihalne vaje izvajamo za povečevanje vitalnosti telesa. Pranajama ustvarja tri vrste stanj v umu. Prva skupina pranajam stimulira telo, um, energijo in čute. Druga skupina so pomirjevalne pranajame. To je vrsta pranajam, ki hladijo različne dele telesa, ki sproščajo in jim dajo počitek. Tretja skupina pranajam uravnoveša energije in čute.

4.komponenta: Uporaba muder. Namen muder je torej zavedanje povezave s prano ali življenjsko energijo. Skozi mudre recikliramo energijo, ki bi se sicer iztrošila. Korist uporabe muder je, da energijo, ki smo jo prej iztrošili, s pomočjo mudre shranjujemo in ponovno absorbiramo.

5.komponenta: Bandhe so del hatha joge in pomenijo zapore. Zapore stimulirajo in prebujajo različne energijske centre. Bandhe združujejo energije z zaporami in z odpiranjem bandh se energija distribuira.

Kot vidimo, obstaja pet komponent hatha joge. Ko se izpopolnijo v hatha jogi, ta harmonizira, reorganizira in uravnoveša telo, fizično strukturo telesa, energijski sistem in vodi posameznika v dimenzijo uma. Za sodobnega človeka je koncentracija uma ena najtežjih stvari. Ne moremo se je lotiti, dokler um ni ustaljen, karme deaktivirane, čustva pa prečiščena s pomočjo GYANA, KARMA in BHAKTI joge. Tako gre posameznik skozi uravnovešanje in harmoniziranje telesa in energije v dimenzijo uma in začne se RADŽA JOGA.

Poleg RADŽE JOGE obstajajo še tri tradicionalne poti joge: KARMA, GYANA in BHAKTI, mnogi teksti pa jih podrobno razlagajo. Vsak posameznik mora najti tiste poti joge, ki najbolj ustrezajo njegovi/njeni določeni osebnosti in ki jih najbolj potrebuje. Vse štiri poti joge se tesno prepletajo v VEDO O JOGI.

Resnična vedantska joga je psihofiziološka duhovna disciplina, takšna, kakršno so zahodni filozofi iskali v svoji “Razpravi o metodi”, da bi z direktno potjo, brez stran poti, lahko dosegli Resnico. Ta direktna pot pa je kot na Zahodu, pot eksperimenta in razuma.

Glavna razlika je, da za vzhodnjaškega filozofa duh ni omejen na inteligenco, kot drugo, da je misel akcija in edino akcija lahko podari misli neko vrednost. Za Vzhodnjaka spoznanje pomeni moč in voljo za delovanjem “Kdor ve- Je”. Zato je resnično znanje rešitev.

Preden pa resnično znanje lahko postane učinkovito, zmeraj obstaja nevarnost, da se izrodi v zgolj filozofsko rekreacijo. Resnično znanje mora biti pripravljeno za delovanje na človeštvo v celoti, tako kot je razdeljeno na tri velike tipe: Aktivno, Emocionalno in Refleksivno. Resnična Vedska znanost je v skladu s tem sprejela tri oblike: Delo, Ljubezen in Znanje – karmo, bhakti in gyano, medtem ko propileum, gonilno silo te trojice ustvarja znanost o notranjih silah, zavestno vodena in kontrolirana: znanost Radža joge.

Vsaka od naših treh poti joge – joga delovanja, joga modrosti ali joga predanosti, je sposobna služiti kot direktno in neodvisno orodje za doseganje samouresničenja.

KARMA JOGA je joga nesebičnega delovanja. Karma joga uči, da z nesebičnimi dejanji, z dejanji ko ne pričakujemo priznanja – čistimo srce. Ko se odmaknemo od želje, da žanjemo kar smo sejali in to setev namenimo Višji zavesti ali Bogu, se naučimo nadzorovati Ego.

GYANA JOGA uporablja razum kot orodje za razumevanje, da je naš resnični Jaz nad in izven našega uma. Z namenom lastnega raziskovanja, si Gjana jogi zastavlja vprašanje: “Kdo sem jaz?” ker uporablja intelekt. Za Jnana jogija je potrebno razumevanje vseh ostalih 3-eh poti joge, predvsem Bhakti joge, da lahko integrira svoje razumevanje.

BHAKTI JOGA se šteje za najvišjo obliko joge, saj zahteva popolno predanost Božanskemu ali Višji zavesti oz. predmetu oboževanja, ki sproži močna pozitivna čustva. Ta pot je primerna predvsem za tiste, ki so bolj čustvene narave. Bhakti jogi je motiviran predvsem z močno ljubeznijo in vidi Boga ali Višji Jaz kot utelešenje ljubezni. Skozi čaščenje in z rituali se preda Bogu in usmeri svoja čustva v brezpogojno ljubezen in predanost. Oboževanje skozi petje in čaščenje tvorita velik del Bhakti joge.

RADŽA JOGA ni vrsta joge, je celostna Pot, ki vključuje vse tradicionalne poti joge: KARMA JOGA, GYANA JOGA IN BHAKTI JOGA. Zaradi poudarjanja pomena meditacije se RADŽA JOGA imenuje tudi “DHYANA JOGA”. Za sodobnega človeka, ki živi hiter tempo življenja pa je prav koncentracija uma ena najtežjih stvari. Za večino ljudi je metoda težka, ker zahteva čas, umirjen um, potrpljenje, disciplino in vztrajnost. Zahodni um se odraža v medijih, javnemu mnenju in reklamah kjer poudarja telesno privlačnost, lepo telo je ena izmed najbolj zaželjenih kvalitet v zahodni kulturi. Zato je priporočljivo začeti z uravnovešanjem telesa (HATHA JOGA) in postopoma napredovati k ostalim aspektom joge.

VZHOD – ZAHOD
Medtem ko so zahodne kulture zgodaj postale obsedene z znanjem in filozofijo kot obliko transcendence in obvladovanja, so šramane dojemali, da je znanje samo po sebi omejena vrednost. Kot je Buddha, najbolj znani šramana, rekel o metafiziki: “Ti filozofski pogovori ne vodijo k dvigovanju!”
Šramane je bolj zanimalo tisto čemur bi lahko rekli modrost. Modrost je znanje ali razumevanje, ki si ga pridobimo zaradi neposrednega uvida ali opažanja sveta. Modrost je razumevanje pridobljeno z skrbnim preučevanjem neposrednega izkustva (pozornostjo, prisotnostjo, čuječnostjo, budnostjo – mindfulness). Predvsem je modrost praktično znanje o tem kako stvari funkcionirajo, kako življenje funkcionira. Gre za znanje, ki nam omogoča globjo kvaliteto vsakdanjega življenje skozi upoštevanje naravnih zakonitosti.
Indoevropski koren besede “modrost” je ueid-kar pomeni “opažanje” ali “opazovanje”. V latinskem jeziku je ta koren videre “videti”. Stara akadska beseda za modro osebo (posojena iz Sumerskega) pomeni “mojster svoje veščine”. Modrost je znanje, ki nas spreminja v mojstre življenja. Zgodnji iskalci so spoznali, da je pomembnejše kot, kaj znaš, kako živiš.

“V preteklost odhajamo, da bi se učili o resničnih zmožnostih človeškega življenja, ki bi jih lahko ponovili v sedanjosti.”
Mircea Eliade