Vsaka odvisnost je pot pekla. Je pot teme. In kot vse ima tudi TEMA svoj nasprotni pol SVETLOBO.
Vsaka ovenela cvetlica, če ji ponovno nudimo pogoje za rast do zacvetela, bo cvetela.
Odločitev je naša.
Srednja šola, novo poglavje mojega življenja. Prelomnica, ki se je začela že konec sedmega razreda osnovne šole, ko sem zaključila z rednimi, vsakodnevnimi treningi plavanja (po sedmih letih). Imela sem veliko več časa, predvsem pa energije.
Ker sem se vpisala eno leto prej v šolo, je bila moja starost ob vstopu v prvi letnik 14 let. Zdaj, ko gledam najstnice te starosti, vidim v njih še otroka. Najstnika, ki misli, da vse ve, da je odrasel (seveda to ne velja za vse).
V prvem letniku srednje šole sva se s prijateljico zmenile, da bova prvič kupili heroin. Tako ponosno sva šli, do fanta iste šole in ga vprašali. Navdušeni sva si naredili tulec iz papirja, odšli na wc in prvič povlekli v sebe RAJ. Zakaj tako imenujem? Ker te popelje v svet toplote, svet brez skrbi, miru, kjer je vse ok. Je obljubljena dežela, ki pa počasi, počasi izgublja svoj čar in postopoma prinaša sivino, temo.
Nato je v moje življenje vstopil fant, kateremu sem namenila vso svojo pozornost. Njegova družba je bila starejša od mene. V tistih letih se je to zelo poznalo, bila sem najmlajša. Večinoma zadržana, redkobesedna oz. brez svoje besede, mnenja. Njihova druženja so bila večinoma obogatena z pipo miru. Hmmmmm že takrat me je spremljala simbolika kroga (ha, ha). Zvitek trave, ki je potoval v krogu, od enega do drugega. A midva s fantom sva želela še več. Prišel je trenutek, ko sva skupaj zaužila heroin. Tako se je nadaljevalo: en krat na mesec ob vikendih, potem en krat na teden, dokler droga ni prevzela vajeti mojega življenja.
Ker sem bila športnica že od majhnega, sem tudi v tem štiri letnem obdobju heroina, skrbela za gibanje. Normalo sem hodila v šolo, kjer sem še naprej mojstrila tehniko plonkanja, redno telovadila, doma pomagala mami pri gospodinjskih opravilih. Normalno bi rekli.
Ostali sva sami z mamo. Oče se je odselil v drugi dom.
Mama se je morala finančno postaviti na noge, zato ji je ostalo zelo malo časa zame. Tako sem lahko noči ostajala pri fantu in počela, kar sem hotela. Skupaj sva se ga zadevala.
Počasi sem spoznala vse Koprske dilerje, zaznala od daleč ljudi, ki so bili del tega sveta. Ponosna sem bila na to. Mi smo bili nekaj posebnega, drugačnega.
Denar sem imela, ker sem občasno delala v trgovini. Imela sem vse: denar, svobodo, fanta-zaveznika s katerim sem raziskovala TEMO. Obilje za tisti način življenja.
Navzven sem delovala pridna punca, niti slučajno raziskovalka drog. Mene pa je vsak dan bolj vleklo na to pot.
V podrobnosti sem poznala sistem komune. Nič kolikokrat bila z sorodnico na tedenskih sestankih v župnišču, kjer so se fantje in dekleta pripravljala za vstop v komuno. Pomagala je fantom in dekletom. Ob obiskih zelo dobrega prijatelja v komuni sem spoznala veliko krasnih ljudi, ki so se izvlekli iz pekla. Se odločili zase, za novo življenje.
A vsakič, ko sem prišla domov me je droga kot magnet povlekla k sebi. Človek se na heroinu počasi spreminja v robota. V brezčutno bitje z enim samim ciljem: kako si dnevno priskrbeti dozo.
Zadnje pol leta (tega štiri letnega obdobja) se je moje občasno jemanje spremenilo v vsakodnevno. Um je zapolnila misel: heroin.
Ta prijeten občutek, ko se snov počasi raztaplja po nosnem kanalu navzdol v grlo in se telo umiri, otopli. Živela sem za ta prijeten občutek, ki je znova in znova zakril mojo bolečino. Bila sem srečna. Srečna s svojo iluzijo.
Takrat sem se prvič zavedala, da sem zabredla… in zame je bila ta misel dovolj, da se je zgodila sprememba. KLIK!!!
Sama vem, da pot iz odvisnosti ni lahka. Prisluhnila sem na stotini zgodb.
Moja se je zaključila takole:
Nekega večera sem pred spanjem povlekla črtico heroina in zakinkala na postelji. To je stanje, ko odplavaš. Ko si nekje vmes, med zemljo in nebom. V sobo je vstopila mama. Moj instinkt pred begom se je vklopil. Z rjuho sem zakrila vse pripomočke, a mama je tokrat vztrajala in želela videti kaj skrivam. Nisem imela druge izbire, kot da pokažem. Razkrijem svojo skrivnost.
Sledil je dolg pogovor z mamo.
Seveda sem sama vse skupaj zelo omilila in ji povedala samo del moje zgodbe.
Mama samo poizkusila sem, ne bom nikoli več. Stavek, ki je od staršev narkomanov slišan velikokrat.
Tokrat so bile moje besede resnica. Moja duša se je odločila za spremembo. Čakala je na pravi trenutek in ga dočakala.
Kot, da bi me višja sila ves ta čas čuvala, da ne zabredem čisto do dna. Da je zame te izkušnje dovolj. Sama se zavestno tega nisem odločila, enostavno se je v meni spremenil vzorec mišljenja. V umu ni bila več prisotna beseda heroin. Zamenjala jo je beseda življenje.
Od tistega večera naprej nisem več imela potrebe po trdi drogi (čudež). Zaradi te izkušnje vem, da sem močna oseba. Da zmorem. Da zmoremo.
Takrat sem delala v trgovini in čakala me je inventura. Moje telo se je treslo. Občutek kot, da bi prebolevala 10x hujšo obliko gripe. Ni me ustavilo nič. Hodila sem v službo, sama s seboj doživljala krizo in živela naprej. S takratnim fantom sem zaključila zgodbo in se podala v novo. Zelo kmalu sem v roke dobila prvo knjigo povezano z osebnostno rastjo. Pot svetlobe se je začela in se nadaljuje še danes.
Odvisnost je družbeno gledano nekaj, kar zaznamuje posameznika, družino. Veliko sramu izzove. A ravno v tem obdobju je bistveno, da kot družina stopite skupaj. To je proces vseh družinskih članov. Priložnost, da vsak posameznik zraste. Potrebo je veliko iskrenega pogovora, kjer razni občutki pridejo na dan in morajo. Narkoman je oseba, ki se je čustveno zaprla oz. je bila že pred odvisnostjo. Je oseba, ki se nima rada, ki se ne znajde, ki je občutljiva. Svojega otroka vprašanje kaj čuti, ne samo kaj je počel. In če mu boste brez pričakovanj resnično prisluhnili, vam bo odprl vrata svojega srca. Začutili ga boste in bolje razumeli.
Zelo pomembno je, da družinski člani ne obupate, ne nehate verjeti vanj/vanjo. Da ste tu, ko bo pripravljen na spremembo. Odločno morate postaviti meje in ga ne finančno podpirati. Če ga, mu s tem samo škodite, ga še naprej podpirate na poti teme. Če ni druge poti mu odvzemite vse udobnosti (denar, streho nad glavo, hrano). Vem, da je to najtežja odločitev starša-zapreti vrata.
Vsak se mora dotakniti svojega dna. Veliko jih izbere globoko dno. In ko je tam, mu ostane na izbiro dvoje: ali umre ali se odločiti za spremembo. Vse ostalo je počasno umiranje po obrokih, je življenje zombija.
Vsaka duša ve kje je njegova meja, njegova pot. Bližnji, ki to opazujete molite zanj. Zavedajte se, da je to njegova izbira. Vem, da je težko, ko opazujete svoje otroke, kako propadajo a morate prej ko slej poskrbeti zase. Se postaviti VI na noge, zaživeti svobodno, brez sramu in krivde. Kot starš ste naredili po svojih najboljših močeh in tudi zdaj to počnite a prihodnost je vaša odgovornost. Vsak novi dan sproti. Naredite to zase, zanj. Pogovarjajte se z drugimi o tem, najdite vam primernega sogovornika. Nekoga, ki je šel skozi to pot.
Ko se odvisnik odloči za spremembo, ko želi zlesti ven iz pekla potrebuje podporo, sogovornika, kateremu lahko zaupa. Kot otrok, ki se uči hoditi, se ozdravljeni narkoman počasi uči imeti rad, skrbeti zase in druge, si zaupati, spoštovati, verjeti vas.
Jaz sem šla skozi ta proces sama, je težje ampak sem dokaz, da se da, da je možno.
Sama sem splavala na površje. Nikomur nisem zaupala svoje stiske. Moja družina ni vedela ali pa ni želela vedeti.
Danes po toliko letih bo marsi kdo prvič izvedel za mojo zgodbo, tudi moji najbližji.
Je moja preteklost, je moja pot. Zaradi nje sem danes to kar sem.
Vsako izkušnjo sprejmimo kot DARILO ŽIVLJENJA, ki nam je bila dana z namenom, da nas nekaj nauči.
Različne zgodbe, različnih ljudi. Vse tako dragocene.
In prišel je dan, ko sem se odločila iti stran…naslednja zgodba.