NISVA BILA NAUČENA

To, kar sem bila naučena kot otrok, najstnica danes vnašam v moje odnose. Odnosi pa mi sporočajo na katerem področju življenja pogledati še globje.

Rodimo se v družino, celico katera je kot gledališka predstava. Kot mala bitja sedimo v dvorani in opazujemo predstavo. Srkamo vsak premik, začutimo vsako čustvo. Željni smo dogajanja: novih besed, izrazov, tona glasu…Vse to polni naš prazni prostor. Prostor, ki se je rodil z namenom, da se napolni. Njegova vsebina pa je popotnica za naše življenje.
Tu ni krivca. Starši in vsi mi delujemo po svojih najboljših močeh. Na meni je, da kot odrasla oseba sprejmem 100% odgovornost za svoje življenje. In tu se popotovanje začne.
V mojem procesu rasti so bila obdobja:
– nisem se zavedala sebe
– nato se je v meni prebudil glas, ki je šepetal, da moram nekaj spremeniti
– začela sem tipati, iskati, delovati a ker se nisem poznala, je bila cesta polna neskončnih ovinkov
– to raziskovanje je odstiralo plast za plastjo
– spoznala, da sem sama odgovorna za svoje življenje
– potujem še globje, k svoji resnici, ki na površje prinaša vse, kar imam za spoznati, spremeniti, sprejeti
– da se znam sebe objeti
Ko se odpraviš na to popotovanje spoznaš, da je življenje proces katerega ni konca.

In na tem popotovanju me partnerski odnosi brusijo. Zahtevajo od mene, da vsako leto kupim nov, boljši brusilni aparat, ki ta kamen (mene) spreminja v kristal. Kristal, ki nosi v sebi mavrico barv.

Zelo kmalu sem vstopila v prvo daljšo zvezo. Bila sem stara 16 let. Zmedeno dekle, ki se ni zavedalo svoje vloge v odnosu, sebe. Tako so leta, odnosi minevali, dokler se nisem nekega dne zavedala, da ponavljam eno in isto zgodbo.
Starši:
Ko sem začela to popotovanje k sebi, sem svoje starše obsojala. Krivila za svojo nezadovoljstvo. A kot sem že napisala, ko enkrat sprejmeš odgovornost za svoje življenje ne moreš več kazati s prstom na starša, na kogarkoli. Zavedala sem se, da imam možnost spremembe.
Tako sta moja starša postala moja učitelja. Začela sem ju opazovati. Opazovati sebe.
Vedno več me je zanimalo, kako sta ona dva doživljala, svak iz svojega zornega kota, njun odnos. Njune zgodbe sem začela povezovati z mojo zgodbo in spoznala, da njihova prepričanja krojijo moje življenje.
Odnos očeta do mame je popotnica za moj odnos z partnerjem in obratno.
Zame dragocena spoznanja, ki so začela postajati moja najljubše delavnica. Delavnica, ki je bila ustvarjena samo zame, lahko sem jo obiskovala vsak dan in bila je brezplačna.
Opazujte svoje starše in spoznali boste veliko o sebi. Zakaj delujemo na določen način v odnosu. Ta način se ponavadi ponavlja in ponavlja dokler si ne dovolimo pogledati v globino. Si priznati, to sprejeti. Predvsem pa se o tem z partnerjem pogovoriti.

Pred nekaj dnevi sem pisala odgovore za intervju in eno od vprašanj je bilo glede šolskega sistema. Imela sem čas za razmislek. In odgovor, kateri se je porodil skozi mene mi odzvanja še danes.
Šola (starši) bi nas morala pripraviti na življenje. Da se ne izgubimo, ko zapustimo matično celico. Naučiti bi nas morala odnosa s seboj, drugimi. Samoraziskovanja, ker bomo le na tak način spoznali kdo v resnici smo. Korak za korakom.

Ne glede ali smo bili tega naučeni, ko pride čas, ko duša pokliče se zgodi. Začenjamo stopati korak za korakom bližje sebi.
Nisem bila naučena, duša me je poklicala in zdaj se učim. Končno obiskujem šolo v katero rada hodim. Velikokrat bi rada izostala od pouka a učna snov počaka. Zvonec zazvoni, znova in znova 🙂
Predmeti te šole so v večini zelo zahtevni a sem jih z leti začela doživljati kot blagoslov. Hvaležna, da ta šola obstaja in da jo obiskujem.
Na tej šoli sem spoznala svojega partnerja. Oba sva se vpisala, da se učiva življenja. Naučiva, kar naju niso.
Odnos je od naju to zahteval.
Odnos je zame najtežja stvar na svetu 🙂 Rada bi, da ni tako a je 🙂
Ni tako romantičen, ko pripovedujejo filmi. A bolj si dovoliva iti v globine sebe ta romantika vstopa v najin odnos. Ta romantika ima zdaj v sebi trdnost, vedenje, modrost. No nisem še ravno tam a čutim, da je, da prihaja, da se porodi skozi mene, naju. Ni poti nazaj!

Spoznala sem, da nisem bila naučena:
– kaj pomeni biti ženska, na ženstven način
– kaj je moška vloga, moški svet
– sprejeti odgovornost za svojo polovico v odnosu
– sebe postaviti na prvo mesto
– živeti sebe: poiskati in živeti svojo pot
– da se vzorci, prepričanja prenašajo iz generacije v generacijo…in še bi lahko naštevala.

Življenje je ponovno potrkalo na moja vrata. Prišel je trenutek ali pogledam še globje, pogledava oba še globje ali pa greva vsak svojo pot. In če imamo ob sebi partnerja, ki se isto kot mi zaveda, da je potrebno za srečnejši odnos delo, delo na sebi, se premakne naprej. Odnos dobi novo obliko. Ta oblika, se kot mi skozi življenje spreminja. Na meni je, da si dovolim znova in znova spremeniti to obliko. Brusiti kamen 🙂

Različni smo. Poleg tega pa prihajamo moški in ženske iz različnih planetov. Res je tako. In kako zelo pomembno je zame postalo raziskovanje te drugačnosti. Tako jaz bolje razumem tebe in ti mene.
Nisva bila naučena.
Oba prinašava v odnos svojo preteklost, vzorce. Nekatere imam za predelati sama, nekateri pa se prepletajo s teboj. In te so največji izziv. Oba morava oddelati, predelati svojo polovico, da lahko objameva celoto, sebe, naju. Če eden od naju ne želi, bova obstala na mestu. Počakalo bo. Med tem pa se lahko zgodi, da zmanjka potrpežljivosti in odnos se zaključi.
Za odnos sta potrebna dva. Ali si pripravljen na to popotovanje? Ni izgovorov. Želiš ali ne želiš. Lahko te počakam, lahko me počakaš. Čakala bom, če boš, delal korake. Če pa boš sedel na kavču, odidem. In je prav tako.
Naredim vse kar je v moji moči. Tudi če ne zmorem, če odidem moram to sprejeti. Sprejeti, da še ne znam, da ne zmorem. Morda potrebujem drugačno okolje, da se lahko izrazim. Da bo moja duša spregovorila.

Ko opazim, da mi določeno prepričanje povzroča ponovno in ponovno bolečino, žalost, jezo ali mi morda življenje to sporoča skozi bolezen je čas, da se upočasnim. Se zazrem vase. Pride trenutek, ko vem, da moram spremeniti a ne vem kako. Ne znam. Nisem bila naučena.
V teh trenutkih je ključnega pomena, da poiščem osebo, nekoga, ki je šeL skozi to izkušnjo. Ki je morda bil naučen ali pa se je že naučil. Pomaga mi spregledati. To ne pomeni, da naredim točno tako kot on oz. ona. To pomeni, da skozi njeno zgodbo pogledam svoji resnici v oči.
In ko prosim za pomoč, ko se odprem za spremembo se zgodi.
Učimo se drug od drugega.
Danes ti s svojo zgodbo pomagaš meni, jutri bom z mojo pomagala tebi.

Ko tako raziskujem svojo temo in ti svojo je za naju zdravilo pogovor. Pogovor, pogovor, pogovor. Naslednji korak pa te besede ponotranjiti. Jih pretvoriti v dejanja.
Morda se bova lovila, bila včasih čudna in smešna. A čas bo prebudil tisto pravo naravo.
Na naju je. Jaz svoj del in ti svoj.

Se že veselim gledanja zvezd s teboj. V tišini me primeš za roko in moje srce zaigra. Ko moje srce igra srčno melodijo, igra tudi tvoje.

Se nadaljuje…