Kaj vse se mi skozi dan poraja v moji glavi, na kaj vse pomislim in razmišljam.
Ali  zaznam misli, slišim njihovo sporočilo? Ali so moje misli samo moj svet?
Kaj se je v mojem življenju spremenilo, ko sem jih spustila iz zapora in jih začela deliti pa v današnjem blogu.

Bila sem suženj svojih misli . Nisem razumela, da imam moč vplivati na njih, da niso edina resnica. Zdaj, ko se ozrem nazaj se vidim, kot dekle zaprto v zaporu, sama s seboj.
Skušala bom opisati tisto obdobje:
V svoji glavi sem mlela misli, bila z njimi najboljša prijateljica. Čeprav so mi misli velikokrat povzročale neprijetne občutke, sem še vedno ostajala v svojem svetu, nezavedajoč, da obstaja še kakšna druga možnost. Tak način delovanja sem poznala in ostajala v njem, dokler ni prišel čas za spremembo. Odprla sem vrata v svet novih možnosti.
Svojih misli nisem delila z drugimi, svojim najbližnjimi, partnerjem. Od njih pa nekako pričakovala, da me bodo razumeli. V svoji glavi sem imela polne, žive zgodbe, njim pa jih pripovedovala zelo pomankljivo. Seveda je bil rezultat nejevolja, žalost in še kaj bi lahko naštela. Igrala sem vlogo žrtve, zaprta v svojem svetu.

Najlažje opišem na konkretnem primeru, ki je eden od mnogih.
Bolj kot lastne potrebe sem izpolnjevala potrebe drugih. Enako je bilo na področju spolnosti.
Večina moje generacije ni bila deležna odprtega pogovora s svojimi starši.
Nisem dobila dragocene popotnice in bolj ko ne bila prepuščena svojemu raziskovanju. Ker pa nisem imela razvite samopodobe je bila v mladostniških letih vse do pred nekaj let spolnost nekaj, kar je bilo potrebno opraviti, zadovoljiti drugega (partnerja).
Takrat še nisem vedela, da to ni ok. Da si zaslužim, kot vsi mi, spolnost kot čudovito izkušnjo združitve dveh, kjer se oba dobro počutita.
Občutki niso bili prijetni, velikokrat se je v meni zbudila jeza, bes in na koncu žalost.
Vse to sem držala v sebi in navzven delovala, kot da je vse dobro. In ni bilo. S takim načinom delovanja sem si vsakič zapičila nož v srce.
Vse do trenutka, ko je prišla v moje življenja izkušnja užitka, čutenja. Prvič v življenju se je nekdo ukvarjal z menoj, bila sem jaz center sveta. Kot ženska sem to potrebovala, da sem se prebudila iz spanca.
Začela sem razumeti kaj so moje potrebe, kaj meni paše in kaj si zaslužim.
Nekaj časa je minilo, preden sem te misli (ki so se pojavile pri vsakem spolnem odnosu in tudi kasneje) izrazila tudi partnerju. In kako osvobujajoč občutek, ko so misli prestopile prag zapora. Odvalil se je velik kamen. Ampak to je bil šele začetek.
Seveda je bil partner presenečen, kaj vse sem mu imela za povedati. Kar naenkrat je stala druga Maja (spremenjena) pred njim. Na trenutke mu je bilo kar preveč. Ni dohajal moje spremembe.
Počasi sem ugotovila, da je poleg pomembnosti izražanja misli pomemben tudi način kako jih izrazim, ter primeren čas, da bom čim bolj razumljena. Tako različni smo si. Nekaj kar jaz vidim kot rumeno, ti vidiš kot zeleno.
Da je prišlo do obojestranskega razumevanja sem poleg raziskovanja sebe v svoje življenje vključila tudi raziskovanje nasprotnega spola. Ženske in moški smo si zelo različni.
Z izražanjem svojih mislih so se začele spremembe korenito dogajati.
Izražala sem svoje potrebe, želje, občutke. Začela sem sebe postavljati na prvo mesto. Ooooo kako je to nekaj prijetnega. Začela sem dihati s polnimi pljuči.
Pot do tja ni bila lahka in ni lahka še danes. A vredna vsakega trenutka.
Izbrati sebe krepi mojo samozavest, odpira globja spoznanja o meni.
Čez noč se ne zgodi sprememba. Ko se izrazim še ne pomeni, da se bo zgodilo točno to kar si jaz predstavljam. Je pa to korak k poti do notranje sreče. Potrebno je delo na sebi.
Bolj in bolj jasno vedeti kaj je tisto v čemer se jaz dobro počutim, dvigniti rit in korakati proti temu.

Ne berem tvojih misli, zato te prosim izraz jih. Povej svojo resnico, če je še tako čudna. Ni čudna, tvoja je. Tako te bom bolj spoštovala in cenila. To je pot rasti. V slabem in v dobrem.
Resnica osvobaja.

Se nadaljuje…