Na včerajšnji delavnici je bil poudarek za čutenju sebe. Preko preprostih različnih vaj in tehnik smo telo in um najprej sprostile (kar je pogoj, da se globlje čutimo) in nato z drugim skopom vaj stimulirale predele telesa, ki so prebudile življenjsko energijo. Namera je bila, da uživamo v lastnem telesu, da uživamo v čutenju pretočnosti, živosti in polnosti. V tem stanju se razblinijo naši dvomi, pričakovanja, strahovi in odpre se eno popolnoma drugačno polje, prostor, kjer se počutimo kot doma, kjer se počutimo dobro z vsem kar smo. Ko zaznavamo to stanje se naše telo samozdravi, intuicija izostri, telo se globoko regenerira.

Vaje katere sem izbrala so imele takšen potencijal.

Zdaj pa delim svojo osebno zgodbo…
Bila sem že na mnogih delavnicah, kjer je bil namen vaj isti a jaz v sebi nisem čutila nobene prijetnosti, kaj šele užitka.
Čutila sem veliko odtujenost, praznivo, ki ni bila prijetna in rahlo sem si šla na živce, ker nisem čutila to kar je omenjala učiteljica.

Danes vem, da je to proces v kateremu je vredno vztrajati, ker za vsem tem nečutenjem, žalostjo, jezo, otopelostjo se nahaja prijetnost, se nahaja užitek čutenja sebe in sprejemanje sebe takšne kot smo.
Ko se potopimo vase preko upočasnjenega gibanja, zavestnega dihanja, samodotika dostopamo do vsega, kar se nahaja znotraj nas. Morda tega v vsakdanjem življenju, zaradi hitrega tempa življenja, 101 obveznost ne zaznavamo. Ne čutimo, ker živimo v glavi in se fokusiramo na “kaj še moram narediti, ali bom zmogla, ali bom imela dovolj denarja ali bo z družino vse uredu, kaj pa če zbolim, moja služba me izčrpava, joj nimam časa zase…”
A vsi strahovi, dvomi, bolečina je še vedno v nas. So potrpežljivi in čakajo in bodo čakali, da jih končno začutimo, se z njimi soočamo.

Priložnost pa jih resnično imamo začutiti, ko se upočasnimo, zapremo oči in smo sami s seboj.

Vsi ti neprijetni občutki, kot smo jih ljudje poimenovali, želijo, da so videni, čuteni, da so sprejetni in na koncu ljubljeni.
Ne želijo si biti odrinjeni in zapostavljeni. Želijo, da jim damo mesto.

In ko si končno damo dovoljenje, da se soočamo z neprijetnimi občutki in ostajamo z njimi, počasi spoznamo, da niso takšen bau bau, da nam ne željijo nič hudega. Želijo si samo, da so slišani in sprejeti. Ko si vse to dovolimo pridejo na dan nova spoznanja o nas samih, pridejo odgovori, bolje se razumemo in predvsem bolj in bolj se cenimo in spoštujemo.
Spoštujemo vse kar se poraja znotraj nas, ker vemo, da nas to lahko nekaj nauči, ker nas korak za korakom vodi v globlje zavedanje in razumevanje sebe in življenja samega.

Ko si naslednjič na delavnici in ne čutiš tistega, kar naj bi vaje prebudile bodi ljubeča in prijazna do sebe. To kar zaznavaš je ok, je tvoje trenutno doživljanje in tvoje trenutno stanje. Naj te to ne odvrne, da nadaljuješ in potuješ še v večje globine sebe, ker verjamem, da se boš nekega dne srečala z užitkom in ga čutila to pa te bo naredilo živo, ustvarjalno, zadovoljno in bolj umirjeno.

Vredno si je vzeti čas zase in se čutiti.

Maja