Vsaka zgodba je unikat, tako tudi moja.
Življenje so izkušnje, ki nas bogatijo, preko njih rastemo. V kakšno osebo pa-se odločamo sami. Zgodbo (pot) katero bereš sem prehodila jaz. Tebi ni potrebno. Najdi svojo in jo objemi. To si TI, to sem JAZ. Drug drugemu pa v navdih za spremembo. 

Duša, ki biva v telesu z imenom Maja se je odločila, da v tem življenju za njeno rast potrebuje tole:

Pred kratkim mi je oseba katero cenim povedala nekaj, kar sem vzela za resnico. Maja ti si se rodila z mislijo, da je svet pravičen, da so ljudje iskreni in pošteni, da ima vsak pravico živeti sebe…Ker te družina ni vzgajala s temi načeli si se izgubila. Ja izgubila sem se in zdaj se delček po delček spominjam, sestavljam, rastem. Ta načela so ponovno prišla na površje. Z njimi se počutim doma. Končno je prišel čas, da jih živim (vsak dan znova, po svojih najboljših močeh). So tu, da me spominjajo. So tu, da me spominjajo. So tu, da me spominjajo.

Zanimivo je, da se mojega otroštva skoraj nič ne spominjam (kot, da je izbrisano iz mojega spomina). Še zdaj ne vem zakaj. Morda nekega dne dobim odgovor. Spominjam se ga preko slik in pripovedi moje družine. Mama je rekla: Že od majhnega si bila drugačna. Ha ha ja, če ne drugo zaradi gostih, črnih las, ki so mi štrleli proti nebu in velikimi očmi.
Prve slike spomina prihajajo iz osnovne šole. Že kaj kmalu sem želela ugajati drugim, postaviti njihove želje pred moje.
Avtobus bi me lahko pripeljal do šole a sem malo manj kot kilometer prej izstopila, odšla peš v peto nadstropje, jo počakala in skupaj sva odšli v šolo. Ja saj za prijateljstvo si je potrebno vzeti čas a danes gledano nazaj, so to moji prvi spomini o tem, kako sem druge postavljala na prvo mesto. Vsakič, ko sem to naredila, je bila moja rana večja. Nisem se znašla v tem svetu, nisem znala, niso me naučili. To sem se prišla naučiti…
(Noben ni kriv za to. Te izkušnje so bile potrebne).

Po 7 letih treniranja plavanja, vsakodnevnih treningov, zmagovanja na tekmovanjih se je zgodba začela obračati…Kmalu sem se začela upirati, kazati na to, da ne znam, ne zmorem. A nisem bila slišana, videna. Tako se je počasi začela moja svetloba spreminjati v temo. Konec osnovne šole je že bilo v znamenju starejše družbe, prvih cigaret, prvih zvitkov trave, kakšen trip, da mi je skisal mlade možgane.
Navzven sem izgledala pridna punca, znotraj pa je bila velika praznina, bolečina.
V moji astrološki-natalni karti je lepo zapisano, da sem nagnjena k zasvojenostmi. Hmmmmm pa se je res začelo…tako mlada sem še bila, otrok. Velikokrat se vprašam kje so bili starši ali sem bila resnično taka mojstrica laganja in prikrivanja, da niso opazili. Verjetno je bila njihova misel: je v puberteti, rabi svoj čas, to je normalno. Ja moja puberteta se je začela zelo kmalu, nekje pri 12-13 letih in je trajala kar neeekajjjjj let ?
Ko so se moji vrstniki med seboj družili in zabavali sem si jaz kot 16 letnica izbrala resnega fanta s katerim sem preživljala večino časa. Z njegovo družbo. Svoje dejansko nisem imela. Svoje zaupne prijateljice.
Življenje sem jemala preveč resno, bila stroga do sebe. Nisem si dovolila sproščeno uživati, radostiti. Raje sem si znova in znova zapičila nož v srce. Na pragu srednje šole je moja družina počasi razpadala. Oče je odšel.
Mama je velikega srca, zaupala mi je…jaz pa sem to njeno zaupanje pridno izkoriščala. To sem odlično znala, bolj kot snov v šoli, ki me v večini ni zanimala. Sistem: sedenje, poslušanje dolge ure, učenje iz knjig. Hmmmm to ni bilo zame. Sem oseba izkušenj, moram videti, otipati, čutiti. Tako sem postala poleg laganja odlična tudi v plonkanju. Znajti pa sem se znala-že takrat. Šola mi ni dala velike popotnice za življenje, dala pa mi je: ZNAJDI SE. Danes mi to zelo prav pride. Vedno se bom znašla, pa čeprav bom pristala na tleh. Pobrala se bom in šla naprej. Sem borka!
Mama, Oče. Kako pomembna sta oba pri razvoju otroka. Pogovor, pogovor, pogovor. Pogovarjajte se z otroki, preživite čas z njimi, povejte jim, da jih imate radi. Poslušajte jih, skušajte jih razumeti in predvsem stojte tam, da vedo da ste. Vsi mi imamo svojo pot, ne pot po željah in pričakovanjih staršev.
Srednja šola je bila v znamenju raziskovanja drog in ena mi je še posebej bila pri srcu HEROIN.

Danes, ko pogledam v preteklost ne dojamem, da sem to bila jaz. Kot, da je bila to neka druga Maja. V tem življenju sem se rodila in umrla več krat. Vse te zapise pa nosim v sebi…vse te dogodke, misli, izkušnje. Preobražam jih. Iz trdote v mehkobo, iz nadzora v prepuščanje, iz teme v svetlobo. V RAVNOVESJE.
Kaj je iz mene naredil HEROIN pa v naslednji zgodbi.

Imejte se radi takšni kot ste. Jaz se nisem imela…Se učim znova in znova.
IZBRATI SEBE