MAJINA ŽIVLJENJSKA ZGODBA

KO SE DOTAKNEMO DNA IMAMO PRILOŽNOST NA NOVO ZAŽIVETI

Interviju za revijo Jana – Zarja

 

Maja Kenda, ustanoviteljica prvega centera prosti stresu na obali: „Stres nam jemlje ženstvenost“

Njena zgodba me je prevzela. Tako milo, lepo, čisto bitje je, ki drugim pomaga najti sebe. A najprej je sebe in odgovor na to, zakaj je prišla na ta svet, morala najti sama.

S prijateljico sva hoteli poskusiti beli magični prah. „Zelo zgodaj, pri 12 letih, sem v takratni svoji “odrasti” družbi prvič poskusila travo – marihuano. Pred tem seveda cigareto. Nato se je radovednost nadaljevala. Nisem se spraševala, ali je prav ali ne, enostavno je bilo to del takratne moje družbe. Naslednji je na vrsto prišel trip, še zdaj se spomnim halucinacij. Gledala sem se v ogledalo in videla popačen obraz, poln migajočih živali, podobnih malim kačam. Heroin je prišel na moj jedilnik pri 16. letih, v srednji šoli,“ brez zadržkov pove Maja, ki pojasnjuje: „Želela sem biti pomembna, odrasla, zanimiva. S takratno prijateljico sva se odločili, da poskusiva beli magični prah. V šoli je bilo vse dostopno. Vse droge. Vedeli sva, kje bova dobili heroin. Bili sva vznemirjeni. Uauuuu, se nama je zdelo fajn! Odšli sva v bližnji lokal in si naredili svoji prvi črtici. Zvili sva bankovec v tulec, ga vstavili v nosnici in močno povlekli. Beli prah se je začel topiti po nosni votlini in že je bil tu blažen, topel občutek, zaradi katerega se spet in spet vračamo po novo dozo. Vsaj na začetku. Po prvi izkušnji sem želela še. Najprej je bilo enkrat mesečno, nato enkrat tedenko, nato večkrat tedensko in zadnjega pol leta vsak dan. Postala sem odvisna tako telesno kot psihično. Navzven sem delovala pridna, hodila sem v šolo, doma sem pomagala pri opravilih. Nihče ni vedel, kaj se dogaja z mano. Živela sem v lastni kletki laži. S takratnim fantom sva si delila trenutke zadetosti in se pri tem podpirala.“

„Nisem veliko razmišljala o tem, da bi nehala uživati heroin, a življenje je imelo zame druge načrte.

Nekega večera me je mama zasačila, ko sem zakinkala v postelji in imela robo ob sebi. Želela je videti, kaj imam. Nisem se mogla izmakniti, zlagati, kot že neštetokrat. Resnica je prišla na dan. Stara sem bila okoli 20 let. Od tistega trenutka se je moje življenje obrnilo na glavo, v pozitivno smer. Še danes mi ni jasno, kako mi je to uspelo. Doma sem rekla, da je bilo to samo trenutno, niso vedeli, da je heroin v mojem življenju že 4 leta. Izkušnje z iglo nisem imela, zahvala višji sili. Takrat sem delala pripravništvo v trgovini. Spominjam se, da me je treslo, vse me je bolelo, a vseeno sem hodila v službo. Nisem imela sogovornika, s katerim bi se lahko pogovarjala, vse sem reševala sama, ker nisem želela priznati, se izpostaviti. Sama sem prebrodila telesno krizo. Če bi se vrnila nazaj v tisto obdobje, bi si vsekakor poiskala pomoč, zaupala bi svojo stisko, dala iz sebe vso bolečino. Odvisnik postaneš, ker nosiš v sebi veliko rano, bolečino, se ne znajdeš v tem svetu, nisi samozavesten, ne živiš v stiku s sabo, se nimaš rad … Kljub vsem bolečinam, tako telesnim kot duševnim, nisem obiskala nobenega terapevta, nisem pomislila, da bi šla v komuno. Sama sem šla skozi to ?sranje?. Rada rečem, da se je pri meni zgodil čudež. Od trenutka, ko me je mama dobila z drogo, sem zaključila s heroinom, z drogami. Nikoli, nikoli, nikoli nisem več pomislila na heroin, na to, da bi se zadela. Zame je to čudež, ker poznam veliko drugačnih, tragičnih zgodb svojih znancev odvisnikov oz. bivših odvisnikov.

Dano mi je bilo iti skozi pekel in se nato povzdigniti proti nebu, k svetlobi. Ko se spomnim tistih let, se mi zdi, kot da nisem bila to jaz „Zdi se mi, kot da je to doživljala, živela neka druga Maja.

Danes vem, da sem morala iti skozi to izkušnjo, da me je stisnila v kot in streznila. Postavljena sem bila pred dejstvo, čeprav se nisem zavedala, ali bom živela ali ne. In izbrala sem življenje. Moja duša je imela še veliko načrtov z mano. Ker na življenje gledam zelo pozitivno, danes menim, da se je to zgodilo z velikim razlogom. Da se obrnem vase, začnem živeti sebe, sprejemati sebe tako, kot sem. Veliko sem se spraševala. In ko se sprašuješ, prej ali slej dobiš odgovor. Eden od odgovorov je bil: ti si odgovorna za svoje življenje. Zato zavihaj rokave, ne bodi žrtev, ne smili se sama sebi, ne pomanjšuj se … In zavihala sem rokave.

Eden od odgovorov je bil: ti si odgovorna za svoje življenje.

Leta so minevala. Nova družba, selitev, nov poklic. Veliko stvari sem spremenila, naredila tudi nekaj ekstremnih premikov. A taka sem. Raziskovalka življenja, ki si upa in dovoli. To je zame povsem naravno. Čeprav sem se dolgo iskala in poskusila veliko stvari, sem v nekem trenutku vedela, da sem na tem planetu z nekim namenom, da bom počela nekaj, kar me bo veselilo. V to sem imela močno zaupanje, kot tudi v to, da se bo to zgodilo v pravem času. Preden sem dobila zaupanje v to, pa sem se spraševala, kdo sem, ali je res smisel življenja, da imam neko službo, da hodim po ustaljenih poteh. Iskala sem nekaj drugega. Zelo močno sem si želela spremembo. Stara sem bila 28 let. Želela sem si živeti na zemlji, umaknjeno od civilizacije (op. a.: Maja prihaja iz Portoroža), kjer vsak počne, kar bi rad. Pustila sem službo, stanovanje, vse, kar sem imela, in se s fantom preselila v leseno hiško, nekaj časa sem sva živela v prikolici, indijanskemu šotoru tipiju. Obdelovala sva zemljo, skrbela za živali. Živela sva v tesnem stiku z naravo. Po 7 letih življenja odmaknjega od sistema sem se preselila nazaj k staršem v Portorož, kjer sem živela skoraj eno leto. Dolgo časa sem iskala dom, kjer se bom dobro počutila, blizu narave. Srarši so mi ga tako omogočili. Zavedela sem se, da potrebujem dohodek, da bom vzdrževala in skrbela za hišo.  Delo sem si našla v majhni ekološki trgovini in si obljubila, da bom po enem letu šla na svoje. Nisem vedela kaj bom točno počela in kje a vedela sem, da bom. Vedela sem, da me čaka nekaj več. Ker je bila trgovina majhna, smo s strankami hitro spletli oseben stik in tako je stekla beseda, da tudi masiram. ..Zmenila sva se za masažo h kateri sem dodala tudi zavestno dihanje. Po njej se je počutil po dolgem času zelo umirjeno in sporščeno. Ker je živel zelo hitro in pod stresom sem mu predlagala nekaj individualih ur.

Po provi uri sem vedela, da je to to kar želim početi v življenju – učiti. To je tisto, kar sem iskala celo življenje.

Izšolala sem se za učiteljico joge, somatike, integralnega dihanja, opravila izobraževanje poglabljanje intuicije in vizualizacije po metodi Jose Silva. Znanje črpam iz dragocenih tradicij ter iz različnih sodobnih pristopov, ki jih v Centru Diha učim skupaj s še drugimi učiteljicami joge.
Čeprav je na začetku šlo zelo počasi, sprva le toliko, da sem zmogla plačati stroške za najemnino prostora, je šlo iz meseca v mesec bolje. Zahvala podpori partneja je bilo to veliko lažje. Vedela sem samo, da moram nadaljevati. Nisem se spraševala, kako sploh bo. Ko najdeš nekaj, kar te zdravi, ne moreš podvomiti v to zdravilnost.
Včasih resnično nisem živela  skladno s seboj. Ogromno strahov, dvomov, prepričanj drugih sem prevzela nase. Ko pa sem zadihala sebe, nisem mogla več iti s te poti. Ko zdravim sebe, in to se dogaja, ko učim – predajam znanje, opolnomočim druge. Zato sem, kljub vsem preizkušnjam, izpopolnjevanju tako v stroki kot v marketingu in vsem, kar spada v svet podjetništva, končno našla večji mir v sebi. V vsem, kar se mi dogaja, spoznavam sebe, postala sem bola stabilna, samozavestna, naučila sem se, kako komunicirati in prisluhniti ljudem. Veliko časa, denarja in energije sem valgala v svoj poklic, ki ga opravljam z vsem srcem. Bila sem za vse sama in na neki točki ugotovila, da je tega preveč, da ne zmorem vsega, zato sem poiskala pomoč in se tako razbremenila (še se moram) . Kakšno olajšanje.
Zelo veliko sem se naučila v teh letih samostojne poti.

Delo s strankami mi vsak dan potrjuje, kako zelo nas stres uničuje in oddaljuje od sebe. Kako zelo pomembno je sprostiti um in telo.

Ko sprostimo telo, ko je človek spročšen, se valovanje možgan umiri oziroma obratno, ko umirimo valovanje možgan se telo sprosti. In takrat pride jasnost in z njo odgovori. Postanemo bolj intuitivni.
In ko ljudje pridejo do takšne sprostitve, zagledajo svojo pot in želijo delati na sebi. Ta pot ni enostavna in zahteva veliko samodiscipline, odrekanja, spreminjanja, raziskovanja a je edina prava pot.
Če pogledam sebe nazaj, mi je zelo pomagal stik z naravo. Še vedno mi je zelo pomemben, nahrani me, v naravi dobim ideje, sem svobodna, srečna, velikokrat ganjena od njenih lepot, preprostosti in popolnosti..“

Današnja ženska …
„Dopustile smo si, da sistem utiša nas notranji glas. Nagovarja nas kaj vse moramo narediti, kakšne moramo biti. Potem pa hitimo, gremo čez sebe in smo ves čas pod sresom. In prav stres nam jemlje ženstvenost. Vendar si lahko pomagamo. Laho izstopimo iz začaranega kroga. Opažam, kako se na delavnicah, ki jih izvajam, ženske začnejo spreminjati. S samonegovanjem postane njihova mimika drugačna, hodijo drugače, celo njihov glas je drugačen, zasijejo. Ženska je tako lepa, ko je mehka in sproščena.

Ženske spodbujam, naj poskušajo svoje življenje upočasniti. Pretirana storilnost je povsem nasprotna ženski naravi. Sama jih usmerjam v upočasnjenost, ki nam daje nežne kvalitete in hkrati tudi moč. Pridemo nazaj v stik z notranjim glasom, galsom duše. Ogromno nam da že to, da se umaknemo iz  svojega okolja enkrat, dvakrat na leto. Nekaterim pomaga že to, da nekam hodijo vsak teden, naj bo to petje, joga, slikanje … karkoli, kar jim odgovarja, saj je tako zelo pomembno, da si vzamemo čas zase, četudi 5 minut. Da nam to uspe, pa se po navadi najprej moramo pogovoriti same s sabo. Če tega ne moremo, si vzemimo terapevta, mentorja, ki nam bo pri tem pomagal s svojim strokovnim znanjem. Ko sem se jaz začela soočati sama s seboj, svojimi strahovi in bolečino, svojimi vzorci in prepričanji, sem zelo hitro začela hrepeneti po drugačnem življenju.

Postavila sem si nove prioritete: spoštovanje, iskrenost, odgovornos, živeti čim bolj čisto na vseh področjih življenja,…

Hrepenela sem po notranji rasti, izpolnitvi. Z majhnimi koraki, dan za dnem, sem se spreminjala. In še vedno se spreminjam, do zadnjega diha. Danes, ko nastopi težava ali težek izziv, se z njim soočim. Ne bežim in se pretvarjam, da ga ni. Pogovorim se z meni drago osebo, uporabim eno od tehnik, ki mi pomagajo, da se sprostim, da čim bolj umirjena najdem rešitev. In vedno obstaja rešitev, če si le dovolim videti. Vedno! Ob tem pa spoznavam lastne potrebe, kdo nisem in kaj želim postati, v vsakem trenutku, z vsakim vdihom. In prav to želim vsem ženskam.“

Življenje nam vedno želi samo dobro, ponuja nam izkušnje preko katerih postajamo bolj in bolj avtentični, pristni, mirni in srečni. Ni vedno lahko a je vredno.

Najboljša investicija je investicija vase, v ljubezen do sebe.

 

Vse dobro tebi na tvoji poti in vedno dobrodošel/la.