Ljubeča naklonjenost do sebe. Besede, ki v sebi nosijo zaklad. Zaklad, ki je v nas samih.

Meni zelo ljuba oseba mi je pred nekaj dnevi povedala svojo zgodbo življenja. Delček njene zgodbe. Čeprav je govorila o sebi je v meni nekaj prebudila.
Govorila je o ljubeči naklonjenosti do sebe.

To je zame čudež življenja. Nikoli ne vem kje, kdaj in s kom bo določena beseda, zvok ali gib v meni spodbudil, da priplava iz globine na površje še eno spoznanje. Trenutek, ko mi postane jasno. AHA moment.
Življenje je sestavljeno iz situaciji, ki so vsak dani trenutek, ma čisto vsak, ustvarjene, da nam nekaj sporočijo.
Od nas pa je odvisno ali slišimo. In ko besede slišimo z odprtim srcem ustvarimo prostor, da se zgodi. Se porodi skozi nas. Skozi mene.
Dani trenutek, ko so vse frekvence usklajene: čas, prostor, moje notranje stanje, oseba, ki to sporoča. Trenutek rojstva…rojstva še enega spoznanja.
To je trenutek, ko mi postane jasno.
Pa toliko je bilo že podobnih trenutkov a morda je manjkal le en člen. Dovolj, da se ni porodilo. Tako kot je prišlo je tudi odšlo. Priložnost.
In takih priložnosti je vsak dan.
Priložnosti, ki jih imamo do konca našega življenja in še dlje. Zato smo tu.

AHA moment.
Vse se začne z odnosom do nas samih. Kakšen odnos imam do sebe, posledično kakšen odnos imam do ljudi. Natančneje kakšen odnos imam do svojih najbližjih. Odnos z njimi so največji pokazatelji, kje resnično smo.
Moje izkušnje preteklosti mi jasno kažejo, kakšen odnos sem imela sama do sebe. Niti približno ljubeč. Um je fantaziral, da sem ljubeča, a vsakdanje življenje je govorilo resnico. Tam je resnica. Besede so izzvenele, ko sem z dejanjem pokazala nasprotno.
Ker se nisem imela rada (to zame pomeni ljubeča naklonjenost), sem si vse to povzročila (zasvojenost, razni ekstremi bivanja, hranjenja…)
Neštetokrat sama sebe ranila, dovolila, da me drugi ranijo. Hodila po svetu z odprto rano, ki se je zelo počasi celila.
A da se. Še največjo rano čas, samodisciplina, samoraziskovanje, celostno delo na sebi POZDRAVI. Ostane brazgotina, ki nas opominja na rano. In prav je tako. Spominja nas z razlogom, da se zavemo kaj v resnici smo.
Ljubeča bitja a plast za plastjo prikrita z balastom. Prepričanji, vzorci oz. navadami, ki nas odtujujejo od resnice.
Kaj zame pomeni biti ljubeča.
Najprej, da si dovolim slišati. Slišati svoj notranji svet. Zaznati vse občutke tako neprijetne, kot prijetne. Jih sprejeti take kot so. Jih objeti.
Vsakič, ko objamem neprijeten občutek, vdihnem vanj, sem do sebe ljubeča.
Ljubeča sem, ko izberem svojo resnico. Ko prisluhnem sebi, svojim potrebam. Ko se pocrkljam in dovolim, da me nekdo drugi pocrklja. Ko se v dani situaciji, v kateri že 1000x delujem na isti način (negativna čustva), da se upočasnim, zaznam in delujem drugače. Namesto jeze, žalosti izberem ljubečo naklonjenost. In še bi lahko naštevala…
Vsi imamo v sebi ta potencial. Tudi če spi nekje globoko v nas, čaka na prebujenje. Čaka, da sprejmemo odgovornost zase in po svojih najboljših močeh ustvarjamo nove navade, načine, ki nam prinašajo srečnejše življenje.
In ker moja navada ni, da sem na vseh področjih ljubeča, me čaka delo, kjer pa je potrebna samodisciplina.
Dan za dnem se opazovati, se zaznavati, delovati.
Navada pomeni, da nekaj počnem dlje časa, da se zasidra vame.
Torej če zavestno izvajam vsakodnevno prakso ljubeče naklonjenosti, bo ta postajala del mene. Globje se bo sidrala in se izrazila počasi, počasi tudi v danih situacijah, ko se pojavi jeza, žalost, občutek manjvrednosti.
Potrebna je praksa in še enkrat praksa. Je delo, ki pa obrodi najslajše sadeže.
Ko sem ljubeča do sebe, sem lahko ljubeča do tebe, ljubeča do ljudi, ki so me prizadeli.

Ob klepetu z drago osebo sem ponovno sem dobila odgovor, kako dejansko preprost način ustvarja čudeže.
Sedeti v tišini sama s seboj z ljubečo naklonjenostjo.
A ni preprosto?
Veliko ljudi in tudi jaz sem bila med njimi, ne verjamejo tako preprostim stvarem. Tako preprostim dejanjem.
Nekdo bi rekel: samo sediš in si ljubeč pa se ti izboljša kvaliteta življenja?
Kvaliteta življenja se izboljša, ko poskrbimo zase na večjih področjih: prehrana, gibanje, pozitivne misli, delo, ki nas izpolnjuje…in eden od teh pomembnih členov, zelo pomembnih je odnos do nas samih. Ljubeči odnos do nas samih.
Tu se začne popotovanje…tisto pravo.
Čeprav nisem še tam, vem, da je tako. Globoko v sebi vem.

Tako težko, se je včasih upočasniti, ustaviti, obsedeti sama s seboj. Z kotički ustnic obrnjenih navzgor in odprtih prsnim košem.
A vem, da se znova in znova vračam tja.
Tja kjer je najlepše, tja kjer smo doma.

In vabim te v tvoj drugi dom, DIH center prisotnosti, kjer je skupina tvoja opora, tvoja podpora, da nadaljuješ pot v tej smeri. Smeri k sebi.
Tedenske vodene meditacije povezane z dihom POTOVANJE VDIHA in IZDIHA, so lepa priložnost, da se ustaviš in dihaš. Dihaš z odprtimi pljuči, z odprtim srcem. Dihaš z ljubečo naklonjenostjo.
Dobrodošel na tem popotovanju.
Ne verjameš? Poizkusi, prepričaj se sam.
Več na: www.centerdih.si

Moje bloge lahko spremljate na: http://centerdih.si/category/blog/

Se nadaljuje…