Prišel je dan, ko sem se vprašala. Ali je to vse kar življenje ponuja? Imela sem vse razen sreče.
Za seboj sem pustila dobro službo, stanovanje, domači kraj in odšla…bližje sreči, sebi.
Po končanem raziskovanju TEME (beri prejšnji Blog) sem se po nekaj letih znašla pred naslednjim večjim izzivom, prelomnico mojega življenja.
Imela sem dobro plačano službo, dodaten popoldanski zaslužek, živela sem v svojem (družinskem) stanovanju na obali, imela partnerja, vsa možna zavarovanja. Vse kar naj bi človek imel, da je srečen. Vsaj tako so mi rekli drugi. In seveda sem jim dolga leta verjela.
Spominjam se večera, ko sem sedela za pisalno mizo in čisto spontano na list papirja narisala zgradbo-hišo, obdano z naravo, v kateri je bil prostor namenjen delavnicam, masaži, raznim terapijam… Center namenjen ljudem, ki si želijo poglobljenega raziskovanja sebe, življenja. Na spletni strani (ne spominjam se kateri) sem kliknila na odlomek pesmi izvajalke Deve Premal (v pravem trenutku, prava pesem). Posnetek je trajal približno 20 sek, kar je bilo dovolj, da je pobožal moje srce in izvabil debele kaplje iz oči. Njen glas se me je globoko dotaknil, dotaknil moje duše. Posnetek sem ponavljala in ponavljala ter jokala. Solze so močile risbo, moje sanje.
Prišel je čas, za spremembo. Jasen in glasen klic. Nisem vedela ne kaj, ne kako. Vedela sem, da moram.
Moja duša se je na to, že kar nekaj časa pripravljala.
Vleklo me je na pot, želela sem odpotovati. Kam? Čakala sem na odgovor in je prišel. Na zelo zanimiv način.
Prijateljici sem zaupala svojo idejo o vsebini risbe. Poznala je fanta, kateri je imel zelo podobno idejo. Zelo kmalu sva se srečala na Indijanski savni, na katero sem odšla s takratnim fantom.
Tam sem ga spoznala, tega divjega fanta. Rekel mi je, da odhaja v Ameriko po poteh Indijancev in ko pride nazaj, se bova ponovno srečala in poklepetala. Morda pa ustvariva kaj skupaj.
Minilo je nekaj dni in že sem ga poklicala. Zakaj?
Po indijanski savni sem odšla k jasnovidki, katera mi je povedala, da sem bila v prejšnjih življenjih zelo povezana z Indijanci (ne spominjam se točnih besed). Njene besede sem povezala z besedami fanta, ki sem ga spoznala. To je to. Vem kam bom odpotovala. Z njim v Ameriko po poteh Indijancev.
Naslednje jutro sem ga poklicala in ga vprašala, če grem lahko zraven. Odgovor je bil DA. Že isti dan sem se v službi dogovorila za eno mesečnem dopust, fantu povedala, da grem na pot (seznanjen je bil z mojo željo), v nekaj dnevih kupila letalsko karto. Srce mi je razbijalo od sreče. Poimenovala ga bom kar Indijanec (fanta s katerim sem šla na pot).
Seveda so bili doma proti. Maja saj ga ne poznaš. Po poteh Indijancev, kaj se to greš. Se ti bo še kaj zgodilo.
Ampak, ko se Maja odloči se odloči. Brez kakršnega koli strahu sem odšla na pot. Vedela sem, da moram.
Takratnemu fantu sem povedala, da ne vem, če se bom ob prihodu domov vrnila k njemu. Vedela sem, da je konec.
Ne bom šla v podrobnosti, ker bom predolga (jih pa bom opisala v moji knjigi).
Na potovanju sva se zaljubila. Iz potovanja sem priletela pred njim, odločena da ga počakam. Takrat je živel na štajerskem, v majhnem kampu, v tipiju (indijanskem šotoru). Zame je bilo to vse tako zanimivo, privlačno, nekaj drugačnega. In hrepenela sem po drugačnosti.
Ob njegovem prihodu domov sva se še isti večer srečala. Odločila sva se, da zaživiva skupaj. Odšla sem po najnujnejše stvari in skupaj sva se odpeljala k njemu. V zelo kratkem času sem pustila službo in se preselila k njemu na štajersko. V kampu, kjer je imel tipi sva najela majhno leseno hiško.
Ker sem pred časom naredila tečaj za maserko sem svoje novo delo imela s seboj-svoje roke. Dogovorila sem se za občasno delo maserke v nekem salonu. Začela sem iz nič.
Velik korak v neznano, česar sem se šele kasneje zavedala.
Iz mesečne dobre plače sem padla na nekaj sto eru na mesec. Zame je bila to velika bolečina. Bolelo je zelo. Kako bom preživela? In preživela sem.
Počasi sem začela spoznavati, da veliko stvari, zavarovanj, predmetov ne potrebujem več. Podrlo se je moje prepričanje, da za srečno življenje potrebujemo veliko stvari od zunaj. Ne ne potrebujemo jih.
Iz velikega novega stanovanja (in vajena sem bila živeti v materialnem obilju) sem se znašla v majhni, skromni leseni hiški.
Z Indijancem sva živela za idejo, da bi ustvarila indijansko vas. Trenutni prostor nama tega ni omogočal, zato sva se ponovno odpravila na pot.
S konjem in dvemi psi sva se na dan zemlje odpravila peš po Sloveniji, za mesec dni. Bila je dogodivščina 🙂 Spoznala sem, da je Slovenija en sam velik gozd (skoraj tako).
Po vrnitvi nazaj, sva se preselila v prikolico v Kamp Menino. Kako svobodno sem se počutila živeti v tako majhnem domu.
Tam sva ustvarila majhno indijansko vas, kjer sva organizirala tabore za otroke. Bivali so v indijanskih šotorih, igrali v naravi, plavali v jezeru, spoznavali rastline, živeli preprosto. Velikokrat sem se počutila nelagodno v družbi otrok. Oni so čista in iskrena bitja in jaz takrat brez lastnega jaza, sem se počutila ogrožena. Bila sem trda in napeta (zategnjena), nasprotje kar otroška družba nudi: lahkotnost, igrivost, sproščenost..Pritiskali so na moje rane in velikokrat je bolelo. Vsak dan sproti so mi dajali priložnost, da se spremenim. Takrat še nisem bila pripravljena.
Bližala se je zima in vedela sva, da moreva drugam.
Zaradi selitev sem imela vedno manj in manj stvari (ker se je bilo lažje seliti z manj prtljage). Veliko mojega imetja je leta ostalo kar v škatlah. Nič nisem pogrešala. Naučila sem se ne vezati na stvari.
No pa sva odšla na pot, z jadrnico. Najino mišljenje je bilo: če ni trenutne rešitve pojdiva za nekaj časa na pot, se bo nova možnost že pojavila. In res se je. Ob prihodu nazaj sva dobila informacijo, da lahko najameva hišo na krasu v dolini Raše.
Želela sva biti samozadostna. Imeti čas zase, se odmakniti od sistema, živeti v sožitju z naravo. Obdelovala sva njivo, skrbela za dva konja, dva psa, nabirala sva divjo hrano, zelišča…Jaz sem v hiši eno sobo spremenila v masažni prostor. Še zdaj se spominjam prsketanja lesa pri masaži (kurila sem na drva). Poseben čar.
Naložila sva si ogromno dela. Velikokrat je bilo vse to zame preveč, telo mi je to sporočalo.
Večino časa sva preživela sama, jaz in on. Sama oddaljena od vsega. Nisva imela televizije. Živela sva zelo povezana z naravo.
A tudi ta dom sva po letu ali dveh zapustila in se preselila v majhno vasico v osrčje krasa. Še bolj na divje.
Ideja o skupnosti, eko vasi je bila zelo močna. Želela sva privabiti podobno misleče in skupaj ustvariti naravna bivališča, kjer bi živeli čim bolj samozadostno, stran od sistema. Tukaj sva nekaj časa živela v Indijanskem šotoru-Tipiju. Vse najine stvari sva imela v prikolici.
Elektriko sva zamenjala za sveče, drva za plin, večerni ogenj za televizijo , tekočo vodo za vodo iz kala (tako se na krasu imenuje prostor, kjer se zbira voda). Za vsak topel obrok je bilo potrebno zakuriti ogenj.
Najin dan je potekal v znamenju priprave hrane, čiščenju, obdelovanju zemlje, skrbi za živali, nabiranju divje hrane, zelišč. Naučila sem se veliko novih stvari. Predvsem pa sem začela videti naravo. Opazovati, kako se spomladi popki odpirajo in cvet počasi spreminja v plod. Opazovati in prisluhniti šelestenju Topola, čuvaja naše zemljice (tako sva imenovala najin dom)…kako se spomladi narava prebuja in pozimi leže k počitku.
Ker nisva živela v hiši je bil stik z naravo še močnejši. Zaznaš vsako vremensko spremembo. Dež predstavlja vlago, sonce ležanje v senci, veter razpokana usta in razkuštrane lase. Zbujala sva se z petjem ptic, legla k počitku, ko so zvezde zasijale na nebu.
Sliši se romantično a ne 🙂 in veliko ljudi je tako mislilo. Kako lepo je tako živeti. Ja je, toda zahteva izstop iz cone udobja. Nisva imela tuša, stikala za vklop elektrike…
Spominjam se vrnitve nazaj v hišo. Kako sem občudovala in cenila tuš, vodo. Kakšen luksuz je bilo prati perilo v pralnem stroju…
Tak način življenja mi je tudi omogočal prihodek, ki sem ga dobivala od oddaje stanovanja (dano mi je bilo).
Postati samozadosten ni tako enostavno, zahteva veliko truda, želje predvsem pa večje število ljudi, ki si pomagajo in delijo delo. Materialno sva živela zelo skromno a me to ni motilo. Navadila sem se in sprejela kot del življenja. Danes sem temu hvaležna. Znam živeti in preživeti s 5 euri na teden brez strahu v prsnem košu (v življenju pridejo tudi taki trenutki). Naučila sem se skromnosti.
Naša ideja o eko skupnosti se je kmalu razblinila, ko so prišli inšpektorji. Namreč za naravna bivališča, ki smo jih začeli postavljati, nismo pridobili potrebnih dovoljenj.
Prepričani smo bili, da nam bo uspelo. Živeli smo za to idejo.
A življenje je imelo druge načrte zame, za naju.
Sledila je ponovna selitev. Tokrat nazaj k morju, bližje rojstnemu kraju in tukaj sem tudi ostala. Morje je moj dom.
Z Indijancem sva sedem let iskala dom pod soncem. Ni nama bilo namenjeno pognati korenine. Najina pot se je s premikom na morjem razšla.
Kmalu za tem sem našla svoj dom. Hišo v naravi.
Ni mi bilo več pomembno iz kakšnih materialov bo, samo, da imam svoj prijazen dom, kjer si lahko ustvarim svoj svet.
Ni mi bilo več pomembno, da imam v lasti velike površine zemlje. To, da imam razgled na zeleno okolje in možnost sprehodov v naravo je bilo več kot dovolj in je še danes.
7 let drugačnega načina življenja, ki me je zaznamovalo in me globoko spremenilo.
Veliko stvari sem počela, ker je on počel, ker sva si ustvarila skupno idejo. Zdaj vem, da je bila to predvsem njegova ideja.
Kaj je pa tisto moje, moja ideja, moje poslanstvo? Nisem vedela.
Danes vem…pot do sem pa je bila še dolga.
V današnjem potrošniškem času se premalokrat vprašamo: ali resnično potrebujemo vse to (določena oblačila, kozmetiko, avte, še 10. par čevljev)? Ali nam vse to prinaša zadovoljstvo?
Iz kje izhaja sreča? Iz znotraj navzven. Samo tako se bomo počutili živi in polni.
Sledi svojim sanjam. Upaj si, ne glede na mnenja drugih.
Jaz sem hrepenela po spremembi. Čeprav je bila velika, sem hvaležna za vsak trenutek, ki mi ga je življenje podarilo, da sva z Indijancem živela najine sanje. Bil je ekstrem in zdaj vem, da noben ekstrem ni najboljša odločitev. Ravnovesje je tisto pravo. A to je moja pot!
Preveč sva se, sem se borila. Borila proti sistemu in velikokrat zaničevala način življenja drugih. Prepričana, da je najina pot tista prava, boljša. Spoznala sem, da borba (z negativnim predznakom) ne prinese sreče. Upor prinese upor.
In še nekaj…
Verjetno sem mislila, da mi bo odmik prinesel srečo. Da bom za seboj pustila vse strahove…toda strahovi so prišli za menoj.
Potrebno je spremeniti svoje lastne notranje okoliščine, da se bodo tudi zunanje. Kamorkoli gremo nosimo sebe s seboj. Naši vzorci in prepričanja potujejo z nami. Kar lahko spremenimo je samo SEBE. To je edina pot. Pot raziskovanja in spreminjanja SEBE.
Življenje je kot reka, prepustiti se je potrebno toku. Plavati odločno, mirno in mehko.
Sistem ni nekaj slabega. Je kakršen je in sprejela sem ga. Od takrat je vse lažje. Vem pa, da si lahko znotraj sistema naredim svoj sistem.
Morala sem priti nazaj, da to spoznam.
Na eni strani preprostost, prvinskost, narava ter na drugi moderna tehnologijo, ki mi tudi v tem primeru omogoča, da danes berete tale zapis.
Imeti oboje je pot ravnovesja.
Se nadaljuje…