Mati Zemlja, moj odnos do nje. Kaj vse me je naučila in še vedno uči.

Z Emilom odhajava na dopust in postojanka preden prečkava mejo je njegova družina, ki živi na podeželju. Zjutraj se skupaj odpravimo na njivo, ki zaradi rodovitnosti tal, primerne lege in velikoooo ljubezni vsako leto obrodi obilje hrane. Z polnimi rokami se vračamo proti hiši in porodi se mi ideja za današnji Blog.

Odraščala sem v družini, kjer je bilo obilje hrane. Imeli smo tudi svoj manjsi vrt a delo na njem mi ni bilo v veliko veselje. Verjetno zato, ker sem čutila pritisk da moram. Da je potrebno delati, delati, ne pa zraven se imeti tudi fajn. Otroci se hitro navelicamo, če ni prave motivacije.
Nisem se zavedala, da je mama zemlja tista, ki me hrani. Da je tista, ob kateri se lahko spocijem, nadiham svežega zraka, napolnim baterije. Da je tista, ki me spomni kdo v resnici sem. Oooo tako rada jo imam.
V obdobju, ko sem se odločila za odmik iz navajenega načina življenja (beri prejšnji blog), sem te vrednote začela prebujati.
Tesen stik z naravo je prebudil moja čutila. Začela sem vonjati zrak, travo, cvetlice, zemljo. Bosa stopala so zgeckala telo. Pogled na zdravo zeleno barvo je v meni spreminjal moj notranji svet.
Imela sem veliko zemlje. Veliko njivo in vrt. Ker sem doživela svojo izkušnjo dela na zemlji, danes vem kaj pomeni biti kmet.
Ker sva obdelovala vse na roke, brez strojev in namakalnega sistema, je bilo dela zelo veliko. Zame podobna izkušnja, kot v otroštvu. Delati, delati, delati.


Sem oseba, ki rada dela a kasneje sem spoznala, da nismo vsi za vse. In pomembno je, da vsak najde tisto kar ga veseli.
Želela sem imeti svojo zelenjavo, sadje in sem tudi imela. Večino casa dneva sem temu posvečala.
A klical me je svet, druge izkušnje. In skozi ta proces razumela, da so prioritete, ki jih sama postavljam.
Spoznala, da raje kot ure delati na njivi se sprehodim v objemu narave, jo vonjam, opazujem, nabiram sadeže in zelišča, ki mi jih ponuja.Da je to moja sreča.
Kar nekaj časa sem živela v prepričanju, da moram imeti velik kos zemlje in veliko njivo.

Danes imam majhen vrtiček in veliko več svobode in sreče. Narava pa obkroža moj dom in že pogled skozi okno v meni vzbudi prijeten občutek. Zame je to dovolj.
Vsak ve, spoznava, kaj je tisto kar ga osrečuje.
Ne glede na prepričanja in navade se odloči za SEBE. Kaj je tisto tvoje?
Vsak se najde v nečem. In ta različnost nas bogati. Ta raznolikost pokriva vsa področja.
Ti obdelujes zemljo in me hranis, jaz ti ponudim uro cujecega raziskovanja telesa, gibanja, dihanja. In oba sva zadovoljna.
Vse je pomembno. Ni nekaj bolj ali manj.
Pomemben je kmet, kot tudi računovodja v pisarni. Spoštujmo drug drugega.
Zaradi svoje izkušnje danes CENIM KMETE, MAMO ZEMLJO.

Moje bloge lahko spremljate na: centerdih.si
Se nadaljuje…