Nikoli nisem razmišljala, da bom nekega dne učila. Kaj šele učila naravnega odnosa do sebe, drugih tudi preko giba in diha.
Ko sem se pred približno 12 leti začela prebujati iz dolgega zimskega spanca je moja pot postala mavrica. Vseh vrst barv. Od najbolj temne, črne pa vse do čiste, zlate. Pa še danes je. Razlika je samo, da imam zdaj do vseh teh barv (različnih psiho-fizičnih doživljanj, čustev, občutkov) prijaznejši odnos. Da se znam pogovoriti sama s seboj.
Zavedam se, da je življenje proces: prepletanje teme in svetlobe.
Če se vrnem v preteklost…
Ko sem stopila ven iz brloga 🙂 sem na novo začela odkrivati svet. Ker se nisem za odgovore, ki so se mi porajali, obračala vase sem iskala navzven. Kot odprta knjiga sem stopala po svetu. Večno iskanje zunaj mene…Dokler ni prišel odgovor: Maja vse je znotraj tebe.
Hmmmm ali zaupati sebi pa je bil naslednji moj izziv. In ja čas prinese tudi ta odgovor. Zaupaj si!
Pride dan ko zaupam in pride dan ko ne…
Na tej poti sem izkusila veliko različnih učiteljev. In vsak me je nekaj naučil.
Izpostavila bi eno od spoznanj:
Po nekaj letih raziskovanja sem opazila, da me pri določenih učiteljih ali osebah s katerimi imam odnos moti ločevanje.
Jaz sem učitelj, ti si učenka ter sledi, poslušaj. Ali: jaz imam več znanja, zato sem boljši. Jaz sem nad tabo, ti si pod mano.
Tu ne mislim samo na besede temveč za energijo, ki je za tem.
Te izkušnje so se mi dogajale, ker sama nisem imela razvite samopodobe in sem privabljala ljudi, kateri so me znova in znova izvali, da objamem ta svoj strah, ta del sebe.
V njihovi bližini sem se počutila majhna in nepomembna.
Lata so minevala in moja samopodoba je dobivala podobo 🙂
Ob njih sem razvila lastno mišljenje. Zaradi tega, ker so bili točno takšni danes vem, kakšna učiteljica želim postati. Saj učiteljica že sem, samo odkrivanje lastnih senc ni nikoli konca. Vem, da ravno te sence iz mene izvabljajo svetlobo. Svetloba, ki sije meni, tebi, svetu.
Pomembno je, da nudim osebi, s katero delam PROSTOR. Prostor v kateremu se lahko čuti, zazna in dobiva lastne odgovore na lastna vprašanja.
Preden sem stopila na pot učiteljice sem se spraševala: Kako lahko jaz učim, ko pa imam sama s seboj izzive, strahove.
Danes vem, da je to čisto normalno. Sem samo človek. Človek, ki opravlja delo za katerega je prišel v to življenje. Zato sem tu. Da raziskujem in ta odkritja delim s teboj.
Ponudim ti roko a nato se izpustim.
Vsi mi moramo postati sam svoj steber. Nobeden ne bo naredil za nas najpomembnejših korakov. Korakov do lastne resnice.
Ja v preteklosti sem si zase to želela. A ta želja se ne izpolni nobenemu. Morda za kratek čas a vrnemo se na začetek, od tam kjer smo končali.
Nisem učiteljica zato:
– da bi te priklenila nase
– da bi namesto tebe hodila
– da bi bila nad teboj
Sem tu zato, ker:
– enostavno vem, da moram biti
– da ti povem, da raziskuj
– raziskuj sebe in najdi svoje odgovore
– da ustvarim varen in spoštljiv prostor, kjer se lahko izraziš
– da najboljše izvabim iz tebe
– ker me tudi ti veliko naučiš in brez tebe nebi bila, to kar sem.
Verjetno sem še kaj izpustila a povedati ti hočem, da sem samo človek, ki skupaj s teboj raste in se razvija.
Zavedam se odgovornosti, ki jo kot učiteljica imam. A ta trenutek delujem po najboljših močeh. Več ne zmorem. A zmogla bom morda že jutri.
Oooooo in življenje je še mlado 🙂
Dobrodošla, dobrodošel na tem popotovanju.
Se nadaljuje…