Ženske rojevamo. Zakaj torej ne rojevamo vse?
Toliko različnih zgodb…

Mama. Najlepša beseda na svetu. Imeti mamo in biti mama. Kaj pa če tega ni? Kako s tem živeti?
Življenje je tu, da ga sprejmem takega kot je. Tako si odpiram pot, do globjega razumevanja sebe.

Nisem mama, imam pa mamo.
Draga mama si sonce, ki sije. Ne samo meni, mnogo ljudem. Si veliko SRCE.
Najin odnos je bil zelo površinski in se ga tudi zelo megleno spominjam. Vem, da si me in me še danes brezpogojno ljubiš, kot to mame znate.
Z svojimi 20 leti sem se odselila od doma. S takratnim partnerjem sva si ustvarila svoj dom. Z mojih odhodom sem s seboj vzela tvojo popotnico. Vse kar si me, sta me starša naučila. Tako gospodinjskih navad, kot odnosa do sebe, ljudi, življenja.
Bila sem tako mlada. Hrepenela sem po izzivih življenja.

Pri 33 letih me je življenje postavilo nazaj v rojstno hišo. Po 13 letih sem se vrnila nazaj domov. Z odprtimi rokami si me sprejela. Kasneje sem spoznala in tudi ti, da naju je življenje združilo z namenom, da se zbližava. Dobili sva priložnost, da iskrenost in resnica pride na dan. Predvsem jaz se ti imela toliko za povedati.
Ti, ki si me pestovala, hranila, bila z menoj ob prvimi koraki…Zakaj sem te tako težko objela? Zakaj me je odbijala tvoja srčnost in ljubeznivost?
Najraje bi te kar odrinila stran.
A začela sem razumeti, videti.
Kako naj ljubim sebe, če ne morem ljubit tebe. Kako naj vzljubim mamo v sebi, če ne ljubim svoje mame?
Sprejela sem ta izziv. Začela sem dihati v tvojem objemu, dovoliti, da se mehčam, da čutim…
Tako trda sem bila do sebe. Tvoja mehkoba je pritiskala na mojo rano. Upirala sem se. Veliko let.
A prišel je čas.
Življenje me je vrnilo nazaj k tebi.
Leto dni sva sobivali, se pogovarjali, jokali in smejali. Draga mama, drago življenje hvala ti. Dragoceni čas za naju.
In prišel je čas, ko sem ponovno odšla. Tokrat pomirjena, močnejša in mehkejša.
Lahko živimo na koncu sveta, daleč od svoje družine a vez ostaja. Kjerkoli smo. In, če je ta vez skrhana, boleča, plitka vpliva to na nas. Naša podzavest to ve, čuti. Rano nosimo v sebi. Ta rana vpliva na vse naše odločitve, odnose. Če so odnosi z našimi starši, brati, sestrami iskreni je veliko lažje živeti!!!
Želela sem te spremeniti mama.
Premiki so se začeli šele, ko sem začela spreminjati sebe. Moj pogled na najin odnos.
Te počasi spustiti blizu, odpreti moj svet, ki sem ga tako močno držala zase.
Začela si me spoznavati in tako bolje razumeti.
Postali sva prijateljici…

Kaj pa jaz? Ali je čas, da tudi jaz postanem mama?
Dokler se nisem zbližala s svojo mamo sem imela zelo zaprt odnos do otrok. Tudi oni so pritiskali na mojo rano.
Sprejeti se kot ženska, to je bilo na vrsti.

Z zdajšnjim partnerjem je v moje življenje vstopila tudi ona. 8 letna deklica.
Spominjam se dneva, ko sva se spoznali. Prvič mi trije skupaj. Najraje bi kar zbežala.
A sem ostala in tako se je odprla priložnost, da se s tem soočam.
Otroci so spontani, igrivi, iskreni, mehki, spreminjajočega se obnašanja. Vse to kar sama nisem bila.
Hvala ti Dezire, da me vse to še danes učiš. Ob tebi sem postala igriva, mehka, iskrena, močna in ranljiva.
Kako lažje je zdaj živeti, dihati in se naprej raziskovati.
Danes odprtega srca opazujem in se zazrem v oči otročka. Tako lepa bitja so. Ljubezen.
Imam 37 let in seveda se moja okolica sprašuje, zakaj nisem še mama, zakaj nimava otrok.
Prvič v življenju sem v tem odnosu tudi to začutila, želela. A ni se zgodilo. Ob tem veliko vprašanj, spoznanj.
Nato pritiskanje na sebe, njega in lahko bi postalo zelo moreče. A spoznala sem, da je bolje spustiti. Dovoliti, da življenje prinese, kar je najbolje zame. Sprejeti kot to, da bom nekoč sama bila mama ali pa tudi ne.
Nič ne morem izsiliti. In, če se bo nekega dne nama to zgodilo, bo pravi čudež.
Vem, da čudeži obstajajo 🙂

Ne glede, kako naj bi življenje potekalo: rojstvo, šola, odnos, mož-žena, otrok, služba, pokoj, smrt je najpomembneje, da najdemo sebe, živimo sebe.
Sprejmemo sebe ta trenutek takšne kot smo. Le kaj nam prinese naslednji trenutek…
Danes mi je lažje ker sprejemam oboje. Biti mama ali ne biti.
Živeti in se učiti.

Vsak ima svojo pot!