Ko sem bila zvečer sama sredi gozda sem prosila življenje, da me varuje

Izkušnja bivanja sama sredi gozda me je močno stresla. Soočala sem se s strahom in ga premagala, ga spremenila v zaupanje.

Ko sem bila zvečer sama sredi gozda sem prosila življenje, da me varuje

Ko sem bila zvečer sama sredi gozda sem prosila življenje, da me varuje. In kaj mi je odgovorilo: varnost je že v tebi, samo poveži se z njo. Priznam, ni bilo lahko.

Moja trideseta leta so bila zelo pestra in turbolentna. Ker sem bila s svojim načinom življenja nezadovoljna sem se odločila narediti spremembo. Drastično spremembo. Pustila sem službo, domači kraj, svojo družbo. Tudi svoji družini sem obrnila hrbet zato, da sem imela prostor in čas spoznavati kaj je resnično kar si želim, kje in kako živet, kaj početi. Bila sem preveč pod vplivom drugih in z odmikom se želela prvič prisluhniti svojemu notranjemu glasu. To je bil moj način, ki pa je bil rahlo ekstremen. Ti najdi svojega.

V tem obdobju sem sprejela veliko zanimivih izzivov, ki niso bili ravno klasični, poznani med ljudmi. Zanimala sem se za indijansko kulturo, ki mi je zelo blizu in tako spoznala tudi njihove različne obrede. Eden od obredov se imenuje Vision Quest-obred za iskanje osebne vizije.

Obred poteka tako, da si izbereš odmaknjen kraj v naravi, kjer za velikost svojega telesa narediš z naravnimi predmeti, vejami, kamni, krog in v njem sam s seboj ostaneš brez hrane, 4 dni-3 noči. Spiš na preprostem ležišču, brez šotora. Bivaš pod milim nebom, povezan z naravo: soncem, zvezdami, drevesi, živalmi in celotnim vesoljem.

Obredu sem rekla DA in si tako v okolici Socerba našla svoj miren kotiček. Do kraja, katerega sem si izbrala me je peljal takratni partner. Poslovila sva se in si rekla, da se vidiva na istem mestu čez 4 dni. Zadnji objem in poljub in že sem sama odkorakala v gozd. Prvi dan sem se ukvarjala z postavitvijo kroga, se seznanila z okoljem, si postlala. In kaj potem? Začela sem šteti dneve. Vedela sem in bila trdno prepričana, da želim izpeljati obred. Ostala sem sama s svojim glasnim umom in telesom, ki se je težko sprijaznilo, da bo ostalo pasivno v krogu premera manj kot 2 metra. Brez telefona, brez ljudi, brez hrane, brez zunanjih distrakcij. A bila je ena veliko distrakcija v meni-to je bil moj lastni um.

Na dan so prihajale razne misli, ki so postajale ob večernih urah, ko je sonce zapustilo obzorje, še glasnejše in temnejše.
Najbolj sem se bala noči in vedela sem, da bo prišla. Um so preplavile razne podobe iz grozljivk in groznih zgodb iz časopisov. Morilci, vesoljci, lačne živali, celo Freddy Kruger iz grozljivke me je obiskal.

Da sem se počutila bolj varno, sem si spalno vrečo zaprla čez glavo.

Komaj sem dihala a zaradi tega dejanja bolj verjela, da bom lažje preživela noč. Strah se je zarezal v vsako mišico telesa. Spanec ni bil trden in sredi noči sem začutila kot, da me je nekdo močno povlekel za nogo, za stopalo. Zdelo se mi je zelo realno, čeprav sem videla, da ni bilo nikogar. Je bila to moja domišlija? Je močen strah priklical ta dogodek?
Nekako sem preživela noč. Po dolgem času sem se tako zelo veselila jutranjega svita, ki je zame predstavljal varnost. Konec teme in čas svetlobe, dneva. Rešena sem bila a ne za dolgo. Zelo dobro sem se zavedala, da me čakata še dve noči, ko se bom morala prepričati, da je vse ok, da je to bila moja domišlija in da je zame poskrbljeno, da sem varna.

Obrnila sem se na življenje in ga prosila, da me varuje. Življenje mi je odgovorilo: varnost je že v tebi, samo poveži se z njim. Priznam, ni mi bilo lahko najdi moč v sebi, zaupanje, varnost. Želela sem najti varnost od zunaj toda nobenega ni bilo, da bi me stisnil k sebi, mi namenil spodbudne besede. Bila sem sama sredi gozda, postavljena pred dejstvom, da vse to najdem v sebi. Kako, če pa je to lažje iskati od zunaj, tako sme bila vajena.

Življenje mi je dalo priložnost, da se obrnem vase, da se soočam s strahom in ga premagam oziroma, utišam.

Ure so minevale in začelo se je temniti, jaz pa še vedno, rahlo telesno nemočna, v svojem dvometerskem krogu. V mislih sem se začela pogovarjati sama s seboj. Pobrskala sem po možganih in priklicala vse slišane besede od raznih učiteljev, knjig, laste izkušnje, kako se soočati v dani situaciji s strahom. Nehala sem se boriti z njim in vsakič, ko je v moje polje zavedanja prišla negativna misel sem misli preusmerila nekam drugam. Spomnila sem se na nekaj meni prijetnega ali se povezala z dihom, si prigovarjala, da je zame poskrbljeno, da sem varna, da je in bo vse ok.

Vso znanje, ki sem ga imela sem uporabila. Vse tehnike, vaje, ki pripomorejo k temu, da se um umiri in pozitivno naravna. Imela sem veliko časa, da se posvečam temu, saj nisem imela drugega dela.
Druga noč je bila mirnejša, v tretji noči pa sem si dovolila odpreti spalno vrečo in ponoči opazovati zvezde.
Kakšno olajšanje, kakšna svoboda, ko je strah zapustil telo.

Šum v gozdu ni bil več moj sovražnik temveč zavedanje, da se verjetno sprehaja kakšna srna. Volkodlaki se ravno ne sprehajajo okoli Socerba, čeprav sem dve noči nazaj verjela tudi tem mislim.

Katera tehnika mi je najbolj pomagala, ko me je preplavil strah?

Vizualizacija. Predstavljala sem si, da so okoli mene prijazne živali, da me vesolje čuva in da zvezde tam zgoraj svetijo zame.
Toda, ko je strah tako velik težko ohranjamo pozitivne misli. Način kako jih ohranjamo je, da znova in znova, ko opazimo, da so misli negativne, preusmerimo pozornost na drugo misel, pozitivno misel v katero verjamemo.
To je dobesedno igra med pozitivnim in negativnim. Vsakič znova sem izbrala pozitivno misel, kar je omogočilo, da je strah počasi popustil ter čez čas zapustil moje telo in misli. Zmagala sem.

Včasih smo v življenjski situaciji, ko ne moremo dobiti varnosti od zunaj in jo moramo najti v sebi. Zbrati misli in moč in verjeti vase, da je za nas poskrbljeno. Bolj in hitreje, ko se v ne-varni situaciji zberemo in umirimo prej bomo našli primerno rešitev, ki nas bo pripeljala do varnega občutka.

Varnost še posebej za nas ženske je ključnega pomena. Tako smo sproščene, vitalne, ustvarjalne in zadovoljne. Zato je pomembno, da izbiramo varne partnerske in druge odnose, varen dom, varno okolje, kjer preživljamo svoj čas, varen stik s seboj, s svojim telesom.

Velikokrat se skozi življenje počutimo ne-varne in vsaka taka situacija nas lahko veliko nauči. Nauči nas, da se postavimo zase, da se zberemo, da prosimo za pomoč, da si dovolimo narediti spremembo, predvsem pa, da globlje spoznamo sebe.

Varen občutek prinaša toplino, prijetnost, nas poveže z izvorno naravo.

Tolikokrat sem se v življenju počutila ne-varno, da te danes lahko bolj razumem. Razumem, kako se počutiš in te suvereno usmerim in vodim do boljšega psiho-fizičnega počutja, kvalitetnejšega življenja.

Usmeri svoje misli tam, kjer se dobro počutiš, si varna.

Za ustvarjanje varnega prostora, pa imam zate pripravljenih 7 meditacij za občutek varnosti in notranjega miru do katerih lahko dostopaš preko povezave: https://online.centerdih.si/tecaji/7-meditacij-za-7-dni/