Mati Zemlja, moj odnos do nje. Kaj vse me je naučila in še vedno uči.

Z Emilom odhajava na dopust in postojanka preden prečkava mejo je njegova družina, ki živi na podeželju. Zjutraj se skupaj odpravimo na njivo, ki zaradi rodovitnosti tal, primerne lege in velikoooo ljubezni vsako leto obrodi obilje hrane. Z polnimi rokami se vračamo proti hiši in porodi se mi ideja za današnji Blog.

Odraščala sem v družini, kjer je bilo obilje hrane. Imeli smo tudi svoj manjsi vrt a delo na njem mi ni bilo v veliko veselje. Verjetno zato, ker sem čutila pritisk da moram. Da je potrebno delati, delati, ne pa zraven se imeti tudi fajn. Otroci se hitro navelicamo, če ni prave motivacije.
Nisem se zavedala, da je mama zemlja tista, ki me hrani. Da je tista, ob kateri se lahko spocijem, nadiham svežega zraka, napolnim baterije. Da je tista, ki me spomni kdo v resnici sem. Oooo tako rada jo imam.
V obdobju, ko sem se odločila za odmik iz navajenega načina življenja (beri prejšnji blog), sem te vrednote začela prebujati.
Tesen stik z naravo je prebudil moja čutila. Začela sem vonjati zrak, travo, cvetlice, zemljo. Bosa stopala so zgeckala telo. Pogled na zdravo zeleno barvo je v meni spreminjal moj notranji svet.
Imela sem veliko zemlje. Veliko njivo in vrt. Ker sem doživela svojo izkušnjo dela na zemlji, danes vem kaj pomeni biti kmet.
Ker sva obdelovala vse na roke, brez strojev in namakalnega sistema, je bilo dela zelo veliko. Zame podobna izkušnja, kot v otroštvu. Delati, delati, delati.