Telo, ki mi sporoča

Vsak trenutek se lahko obrnem vase, opazim odziv telesa, misli, čustev. Ko sem sprejela odgovornost zase je postala moja pot hmmmm katero besedo naj izberem: POLNEJŠA.

Moje delo, moj način življenja je povezan z raziskovanjem telesa. Telo pa odraža naše notranje stanje. Fizična oblika (telo) je odsev nefizične oblike (misli, čustev). To kar je znotraj je tudi zunaj.

Oba svetova se prepletata in sta med seboj povezana.
Veliko let se nisem zavedala te povezave. Mislila sem, da so moje misli svet zase in telo zase. Da misli (prepričanja) ne vplivajo na telo. Kje pa so bila čustva, občutki? Nekje potlačena globoko spodaj pod zemljo (podzavest).
Z leti so se te trije svetovi počasi začeti prepletati oz. jaz sem se začela zavedati te povezave.

Posadila sem seme. Dež je zalil zemljico, sonce ga ogrelo in seme je vzklilo. Danes pobiram sadove in jih bom do konca življenja. Vsak letni čas prinaša nova in nova spoznanja.
Zanimiva je pot rasti. Živim v istem telesu že od rojstva (spočetja), tukaj je vedno z menoj, pripravljeno vsak trenutek, da me kaj novega nauči. A nisem ga videla, slišala, čutila. Bila sem odmaknjena, ločena od njega. Ločenost, ki prinaša popolno drugačno kvaliteto življenja, kot povezanost.
Začne se z zavedanjem.
ZAVEDANJE je nekaj, kar se prebudi v nas, ko smo pripravljeni. Pripravljeni, da se soočamo z lastnimi prepričanji, strahovi. Lastno TEMO IN SVETLOBO. Ko sem spoznala, da je ravno tema tista, ki mi daje priložnost rasti je življenje postalo lažje, ne pa enostavno.
Moja narava dela je, da se dnevno srečujem z zelo različnimi telesi, ki v sebi nosijo zanimive zgodbe. Smo potujoče zgodbe na dveh nogah 🙂
Zelo rada opazujem to raznolikost teles. Včasih se usedem na klopco našega mesta in opazujem ljudi, njihove zgodbe. Telo pripoveduje (ali se tega zavemo ali ne).
Skozi življenje smo prevzeli določene navade (vzorce) od družine, glede na okolje v katerem smo živeli. Ti vzorci so zapisani v našem telesu in se odražajo v naši hoji, načinu gibanja, mimiki, izražanju. Telo je naš učitelj, ker so v njem zapisane vse izkušnje.
Tako dragoceno ga je opazovati in se od njega učiti. Vsak trenutek je z nami. In samo od nas je odvisno ali ga bom slišali. Slišali in počasi, korak za korakom raziskovali nove možnosti za kvalitetnejše življenje. Sproščeno stanje telesa, ki je naše naravno stanje bivanja. Ali se spomnite kako je to bilo, biti sproščen?

Povedala vam bom dve zgodbi:
Ko spremenim določen fizičen vzorec telesa se spremeni tudi psihičen vzorec. Fizično je posledica psihičnega.
Povem vam, da je možno! Z vztrajnostjo, disciplino, z željo bo spremembi, z željo po prijetnejšemu bivanju v nas samih.

Pred časom sem bila na celostnemu pregledu telesa. Tehničnemu pregledu 🙂 Že kar nekaj časa čutim, da nekaj ni ok. Pa sem si rekla: grem še globje. Rezultat pregleda je bil: toksini v telesu.
Pa sem začela raziskovati…Knjiga Sanje Lončar je bila prava izbira za tisti trenutek. Večino prebranega je moj način življenja.
Uporabljam naravno kozmetiko in čistila.
Uživam predvsem ekološko hrano.
Dnevno se gibljem.
Večino napisanega sem potrdila z DA. Nato pa sem v knjigi prišla do poglavja o naših mislih, odnosa do sebe. Z negativnimi mislimi, občutki ustvarimo v telesu pogoje, da se toksini začnejo kopičiti in s tem vplivajo na naše počutje, zdravje. Dalo mi misliti.
Prebrano sem sprejela kot priložnost za globje razumevanje sebe. Saj ne, da tega nisem vedela. Čakalo me je, kot vse, da naredim korak naprej.
Ko sem v mislih preletela skozi moje življenje mi je postalo jasno, da je bil rezultat na pregledu nekaj normalnega. Tisti, ki berete moje bloge veste, da sem šla skozi pestre preizkušnje, ki so pustile posledice, katere počasi krpam, celim, sprejemam, spuščam.
Toksini=negativne misli=strah.
Veliko sem o sebi že razumela a ne dovolj, da bi toksini odšli iz mojega telesa(uma). To je bila priložnost, da svoje toksine z odprtim srcem sprejmem, jih objamem in dovolim, da odidejo, ko bodo pripravljeni. Do takrat pa je moja odgovornost, da dan za dnem delam korak bližje sebi. Raziskujem, spoznavam, delujem po svojih najboljšim močeh. Predvsem na področju odnosa do sebe. Tam se vse začne in konča.
Nobeno okolje (telo, mesto ali svet) ne bo zadovoljno, srečno in zdravo, če bodo misli negativne, če bodo prisotni občutki strahu, jeze, žalosti. Če jih podpremo z zdravim načinom življenja, pa je rezultat zagotovljen 🙂
To je prava pot zame. Kaj pa zate?

Druga zgodba, ki me je preko opazovanja telesa pripeljala do novega spoznanja o sebi:
Že od najstniških let sem imela ploska stopala (nisem imela stopalnega loka). Poimenovali so platvus. Nič posebnega mi o tem niso povedali, naučili razen nasveta, da sem čim več bosa. Leta so minevala in stopalom nisem namenila veliko pozornosti.
Čeprav sem bila plavalka sem imela težave tudi s hrbtenico, skolioza, ki se mi je skozi leta sicer popravila.
Začele so se pojavljati tudi bolečine v kolenih, predvsem pri in po teku. Leta sem to jemala, kot del mojega življenja.
Težave z stopali, koleni, hrbtenico.
Nato je v moje življenje prišla Joga. Sama praksa joge mi še ni prinesla boljšega počutja. Boljše počutje se je začelo, ko sem ozavestila svoje telesne vzorce. Spoznala sem, da imam vpliv spremeniti svoje telo (svoje vzorce). Z redno prakso mi je to tudi uspelo, uspeva.
O stvareh, ki jih danes vem, bi se morali učiti že v šoli. Da določena deformacija enega dela telesa vpliva na celotno našo strukturo. Da smo celostna bitja in da imamo moč spremembe.
Začela sem pri bazi, stopalih. Delala sem vaje (in jih še danes) za dvigovanje stopalnega loka, vaje za krepitev mišic celotnega stopala. Nato spoznala, da so stopala povezana z postavitvijo kolen, medenice, celotne hrbtenice.
Poleg vaj je ključnega pomena, da sem se skozi dan čim večkrat zavedala načina hoje, kako stopam na tla, v kakšnem položaju so moja stopala med kuhanjem kosila, tuširanju.
Začele so se spremembe, ki so me motivirale, da vztrajam naprej. Bolečine v kolenih so izginile, vrnil se je občutek stabilnosti v telesu, v mojih nogah, centru telesa-medenici. A ne samo to. Počasi se je tudi vračal občutek stabilnosti v moji notranjosti.
To je ključnega pomena: zavedanje, da je fizično povezano z nefizičnim.
Leta sem se počutila notranje nestabilna in moje telo je to odražalo. Je pripovedovalo zgodbo.

Obrni se vase, opazuj svoje telo, prisluhni kaj ti sporoča.
Z nežnostjo, prisotnostjo in prijetnim občutkom pristopi do njega. Majhni koraki, ki prinašajo velike spremembe.

Korakam naprej!

Se nadaljuje…