Držala sem se moškega. Odložila nanj odgovornost postati sam svoj steber.

Štiri leta nazaj sem se zlomila.
Po 13 letih me je življenje postavilo nazaj domov. V dom, kjer sem odraščala. S takratnim partnerjem sva zapustila najin skupni dom in se preselila vsak na svojo stran. Ta korak je zelo kmalu prinesem tudi najin razhod, ki se je kuhal že dlje časa.
In zakaj sem se zlomila?
V vseh dosedanjih odnosih pravzaprav nisem vedela, poznala kdo resnično sem. Kaj je ženska v odnosu in kaj moški. Da je za zdravi partnerski odnos potrebno najprej imeti zdravi odnos s samo seboj.
Vsakodnevni odnos, ki pomeni raziskovanje svojega uma, telesa, svojih navad in prepričanj. Pogledati družini v oči. Katere vzorce ponavljam, ki me odvračajo od sreče. To raziskovanje mi prinaša globje razumevanje sebe. To je pot rasti.
Trnova pot, ki se počasi vzpenja proti cvetu, v razcvet.

Najbolj živo se spominjam dogodka pred štirimi leti.
Sebe sem pripeljala do roba, do prepada. Življenje mi je ponudilo dve možnosti: ali skočiti v prepad ali pogledati resnici v oči in odkorakati dalje, v življenje.
S partnerjem sva dokončno zaključila odnos. Veliko je bilo podobnih trenutkov, ko sva se odločala ali nadaljevati ali ostati.
Povedal mi je, da ima novo partnerko. Tisti trenutek sem vedela, da je resnično konec.
Začutila sem močno bolečino, žalost, ki sem jo z debelimi solzami ure in ure dajala ven. Srce se mi je trgala. A ne toliko zaradi tega, ker sva šla narazen ampak zaradi tega, ker sem prvič v življenju začutila, da sem ostala sama. Sama s seboj.
Prišel je trenutek soočanja. Maja z Majo. Sprejeti odgovornost za svoje življenje.
Ni bilo več njega na katerega bi prelagala svoje nerazrešene strahove. Da bi se namesto mene odločal in razmišljal.
Življenje mi je prišepnilo: Maja zdaj je čas zate. Da najdeš svoje bistvo, SEBE.
Kaj je tisto kar si resnično želiš, kakšen je tvoj pogled na svet, tvoje razmišljanje???
Velikokrat, večinoma sem se v odnosih poistovetila z moškim. Sebe prilagodila njemu. Se ovila okoli njega in živela njihove sanje, življenje.
A ne, ne, ne. Tako ne gre Maja.

Ko je tistega dne odšel, sem obsedela na balkonu in jokala. Iz globine srca je vrela, kot lava bolečina.
Spominjam se, da je ravno v tistem trenutku na balkon vstopila moja mama. Usedla se je pred menoj in želela vedeti, kaj se je zgodilo. Želela sem skriti svoje solze in bolečino a je bila tako močna, da nisem zmogla. Prvič v življenju sem si dovolila tuliti, jokati pred svojo mamo. Pokazati svojo ranljivost, bolečino. In spominjam, da se je poleg bolečine tisti trenutek pojavil občutek svobode. Olajšanja, ker sem si dovolila čutiti. Biti na tleh, se zlomiti.
Nisem bila zmožna govoriti, samo jokala sem in mama je sedela poleg mene in samo bila. Kot, da je vedela, da mi ta trenutek ne more pomagati z besedo, niti z dotikom, rešiti situacijo (kot velikokrat mame želijo). Pustila me je samo, da izlijem bolečino.

Svoje mame v življenju nisem videla jokati. Vedno je pozitivna in močna. Čeprav vem, da je tudi ona samo človek.
Zakaj starši ne pokažete svoje bolečine? Bolečina, strah, ranljivost je nekaj normalnega po poti življenja. Vsi to doživljamo.
Zakaj skrivati te občutke? Zakaj nas je sram jih pokazati, deliti z nekom?
Ko sem jih delila s teboj mama, je bilo to zame veliko darilo. Darilo SEBI.
Ko se je bolečina umirila se je v meni porodilo vprašanje: Kaj pa zdaj? Kaj naj naredim, počnem? Kje naj začnem? Ne znam stopati sama po poti življenja. Potrebujem nekoga, da se ga oklenem.
Ni ga bilo in to mi je bilo jasno.

Počasi, počasi. Korak za korakom sem stopala bližje sebi. Še danes to počnem in pot je še dolga.
A ta pot je danes mehkejša, srečnejša. Pot od tam do danes me je veliko naučila.
Tudi to, kako pomembno je, da se zanesem nase. Da zmorem sama. To ne pomeni, da ne potrebujem ob sebi partnerja. Pomeni to, da se za odgovore o moji poti obračam vase. Včasih dobim na vprašanje odgovor, včasih ne. Takrat vem, da še ni zrelo, da še nisem pripravljena. V takih trenutkih je zame pomembno, da zaupam. Zaupam življenju, sebi, da bo odgovor prišel, če se bom še naprej spraševala. Kdo sem?

Z 16 leti sem vstopila v prvo daljšo ˝resno˝ zvezo. In bo vsakem zaključku teh daljših vez, sem takoj vstopila v novo. Danes vem zakaj. Zato, ker nisem sama znala stopati po poti življenja. Nisem bila samozavestna, se dovolj cenila.
A kot veste. Vse se da, če je volja, motivacija in klic po spremembi. Mene kliče vsak dan 🙂
Pa tebe?
Si že dobil/la ta klic? To je najpomembnejši klic v življenju 🙂

Ko se obračam k sebi, počasi odkrivam kaj so moje želje, potrebe.
Kot, da mi je nekdo vcepil v glavo, da ne smem teh želja živeti.
Dovoljeno je. To je moja trenutna mantra 🙂
Vsakič, ko si dovolim poslušati svoj notranji glas, pa če je še tako čuden, pridem bližje sebi. Tako vsakič globje v zemljo ˝zabijem˝ svoj steber.
Pa naj bo nežno, kot ženske to znamo 🙂

Življenje je učna ura, ki se nikoli ne konča.

Se nadaljuje…