Dandanes za večine nam služba vzame večji del dneva. Ali je delo, ki ga opravljamo izpolnjujoče? Me bogati, osrečuje? Naj bo odgovor DA. Možno je!

Stara sem 37 let in danes lahko rečem, da je moja služba, moje življenje, to sem jaz.
Nisem bila med tistimi otroci, ki so že kot majhni oz. najstniki vedeli, kaj bodo, ko bodo veliki. Osmi razred, leto, ko se je bilo potrebno odločiti kam naprej. Katero srednjo šolo izbrati. Prelomnica, ko se kot najstniki odločamo, kaj bomo kot odrasli počeli.
Verjamem, da nisem imela edina težave ali pač… Ker sem se navadila poslušati druge in ne sebe je bila ta odločitev še težja. Pričakovanja staršev, sistema, sveta.
Maja pa še ni bila zrela. Maja ni vedela kdo je, kaj šele kaj bo počela, ko bo velika 🙂
A ni bilo druge izbire, kot se odločiti. Odločitev se je skozi leta izkazala, kot potrebna a ne kot najboljša.
Vsaka šola me je nekaj naučila, tega ne moram zanikati a ni mi dala tisto, kar je moje delo danes. To kar počnem z največjim veselem.
Ni me naučila najpomembnejšega: živeti sebe, se imeti rada, slediti svoji poti, da je življenje ples teme in svetlobe…
Leta so minevala, šolanje sem zaključila in dobila naziv. Naziv, ki je narekoval, katero delo bom opravljala.
Hodila bom v službo, služila denar, s katerim si bom omogočila samostojno življenje. Tako to gre. V službo pač moraš hoditi, pa tudi če ne z največjim veseljem.

Pa se je zgodba malček obrnila na glavo. Kot to jaz znam 🙂
Redno, dobro plačano službo sem pustila in se podala na samostojno pot, izven okvirjev naučenega. Pot katera je bila malo desno, malo levo. Veliko začetkov, ki so kaj kmalu postali konci. Danes gledano nazaj je bila to predjed, za današnjo glavno jed.
Življenje je proces in se vse zgodi ob pravem času.
In ta čas je postopoma odstiral pajčevino iz mene.
Zaslišala sem tihi glasek v sebi. In ta tihi, sramežljivi, neodločni glasek se je počasi opogumljal, postajal močnejši, dokler se ni v polnosti izrazil.
In veš kako ta glasek postaja močnejši? Tako, da sprejmeš odgovornost za svoje življenje, pogledaš globje vase, v vse svoje senčne dele sebe, jih počasi eden za drugim objameš in z njimi živiš, kot del tebe. Ne zanikaš jih, tlačiš, pospraviš v predale.
To prinaša v življenje darila. In eno od njih je ta glasek, ki postaja GLAS. Tvoj glas, katerega se naučiš poslušati.

Kakšna je bila pot, do mojega trenutnega dela,službe (poslanstva), ki jo danes opravljam pa v naslednjih stavkih:
Pred kakšnimi 4 leti je ta glasek govoril: Maja delala boš z ljudmi. A ni bil dovolj glasen, da bi slišala kaj to je.
Nisem vedela, sem pa čutila. Znotraj sebe jasno, da bo odgovor prišel, ko bo pravi čas, ko bo zrelo.
Med tem pa sem se učila potrpežljivosti in zaupanja.

Ko sem se vrnila iz svojega divjega popotovanja, življenja stran od sistema, sem vedela, da moram finančno poskrbeti zase, saj sem zdaj živela v lastni hiši, ki je potrebovala mesečno hrano :). Vedela sem, da si moram poiskati redno službo. Zame zelo velik izziv, glede na to, da sem bila toliko let odmaknjena od vsega. In kaj kmalu je prispel mail s ponudbo o delu, službi 🙂
Delo v ekološki trgovini. Kaj boljšega za začetek. Kaj boljšega, ko pa je bila narava moja najboljša prijateljica.
Življenje me je počasi, postopoma uvajalo nazaj v sistem. Bili so izzivi. Potrebni, da sem zaradi njih danes tu kjer sem.
Vedela sem, da je služba katero sem sprejela, začasna. Sama s seboj sem sklenila dogovor, da po letu dni odidem na svoje, svojo pot.
A tokrat z jasno vizijo, kaj je moje poslanstvo. Delo preko katerega lahko izražam sebe, osebnostno rastem in svoje znanje in izkušnje delim naprej. Namera je bila postavljena.
In ravno po letu dni se je izkazalo, da me v službi več ne potrebujejo.
Bilo je toplo poletje in čez dva meseca bom zaključila delovno razmerje.
Toda tisti glasek še ni bil dovolj glasen, da bi jasno slišala.
Postavljena sem bila pred dejstvo.
Maja prosila si za to leto službe, dana ti je bila, da se postaviš na noge a zdaj je prišel tvoj čas. Nič več odlašanja in cincanja. Čez dva meseca greš na svoje.
Naslednje vprašanje je bilo? Kaj bom pa počela? Odgovor je prišel: ti samo raziskuj, deluj, opazuj in odgovor bo prišel.
In res je. Odgovor je prišel na zelo zanimiv način.

Trgovina je prostor, kjer ljudje prihajajo in odhajajo in med njimi so tudi redne stranke s katerimi sem vzpostavila globji odnos. Beseda je dala besedo in izvedel je, da masiram. Zmenila sva se za masažo. Ni potreboval samo masaže, potreboval je najti stik sam s seboj. Se upočasniti in umiriti. Predlagala sem mu, da začneva z rednimi vadbami, kjer bi te kvalitete razvijal in poglabljal. Tako sem tako rekoč čez noč postala učiteljica. Življenje me je izzvalo.
Ker sem sama že več let izvajala prakso joge in druge podobne veščine in tehnike, sem imela določeno znanje.
Zelo kmalu mi je postalo jasno. Želim učiti ljudi, kako stopiti na svojo pot. Učiti jih obrniti se vase in se raziskovati.

V roku dveh mesecev sem se vpisala v šolo za učitelja joge in odprla DIH center prisotnosti. Vse se je sestavilo v teh dveh mesecih. Košček za koščkom v mozaik.
Točno sem vedela kaj želim in to tudi realizirala. Dano mi je bilo.
Oktobra smo imeli otvoritev in odprla sem novo poglavje v mojem življenju. To, kar se je kuhalo toliko let je postala odlična glavna jed. Od tu naprej izbiram le še nove in nove začimbice, dodajam razne sestavine, ki jed bogatijo. Sestavljam jedilni list na kateremu bodo najboljše jedi.
Za to pa bo potreben čas. Je proces, v kateremu sem z največjim veseljem.
Moja služba je postala moj način življenja.
Zdaj, ko vem kaj je tisto kar želim početi v svojem življenju, imam veliko več energije, da se soočam z vsakodnevnimi izzivi, ki mi jih življenje prinaša.

Poslušaj svoj glas, govori z namenom. Namenom, da mu prisluhneš. So vzponi in padci, kar je čisto normalno a ne odnehaj. Korakaj naprej po tej svoji poti.

Kaj je moja sanjska služba pa na naslednji povezavi: www.centerdih.si

Se nadaljuje…